Tiskane izdaje
Slovenija si je pri izhodu iz prejšnje gospodarske krize nabrala velik gospodarski zaostanek, ki nam ga ni uspelo nadomestiti še nekaj naslednjih let. Po velikem gospodarskem padcu leta 2009 se nam ni uspelo pobrati še nekaj let po tem, ko je okrevala že večina članic Evropske unije. Tuji trgi so se za slovensko izvozno gospodarstvo po krizi odpirali počasi, domačega povpraševanja pa nismo bili sposobni zagnati v zadostni meri. In to kljub intenzivnemu zadolževanju države, ki pa ni šlo v korist razvoju in investicijam, ki bi lahko pomagala v pokriznem gospodarskem zagonu. Tako smo v nekaj letih naš zaostanek v BDP za povprečjem držav EU28 povečali za skoraj deset odstotkov. Državni infrastrukturni projekti skupaj z vzdrževanjem infrastrukture so se skoraj ustavili. In takrat postavljeni ključni državni projekti za razvoj prometne in energetske infrastrukture (drugi tir, tretja razvojna os, hidroelektrarne) so do danes, to je za več kot deset let, večinoma obležali na mizah in bili uresničeni v le manjšem delu.
Zaradi skoraj ustavljenega vzdrževanja so pospešeno propadale ceste. Na najprometnejših državnih cestah smo morali celo zapirati mostove ali posamezne pasove na njih, da ti ne bi bili preobremenjeni ali se celo porušili zaradi nevarno oslabljenih nosilnih konstrukcij, ki desetletja niso bile ustrezno vzdrževane. Šele v zadnjih letih nam je ob povečanih stroških uspelo zaostanek vsaj delno nadomestiti. A še vedno je prevelik del vozišč v tako slabem stanju, da s tem nastaja nepotrebna gospodarska škoda, ki bi se ji s pravočasnim rednim vzdrževanjem lahko izognili. Tudi gradnja stanovanj v stanovanjskih skladih je med krizo zastala.
V zadnji krizi se je obseg del v gradbeništvu zelo zmanjševal in leta 2016 dosegel minimum s komaj 39-odstotnim obsegom glede na leto 2008. Temu je nato sledila visoka, skoraj panična rast v letih 2017 in 2018, saj se je na trgu pojavila velika luknja v ponudbi nepremičnin in cene novih stanovanj so se zelo zvišale. Hkrati pa je tudi država začela loviti velike zaostanke v infrastrukturi, ki so nastali v času krize.
Pošteno pa bi tudi bilo, da odločevalci tudi dijakom in študentom na naših gradbenih šolah in fakultetah sporočijo, kje naj si poiščejo službe, če bodo želeli delati in si pridobivati reference v naših največjih infrastrukturnih projektih. FOTO: Leon Vidic/Delo
Vse navedeno kaže nezadovoljivo vlogo države tudi pri razumnem načrtovanju javnih gradenj, tako infrastrukturnih kot stavbnih, ki jih je treba načrtovati več let vnaprej. Ali bodo naši dolgo načrtovani projekti, ki bi jih po običajni ekonomski logiki morali uporabiti za reševanje prejšnje krize, lahko pomagali reševati sedanjo krizo, ki se šele dobro začenja?
Prav gotovo v prid pritrdilnemu odgovoru govorita dejstvi, da nam je v »izgubljenem desetletju« končno uspelo pripraviti velik del dokumentacije in da so finančne konstrukcije večinoma pripravljene.
Je pa v nadaljevanju vse odvisno od sistema javnih naročil, ki nam ga je še posebno v gradbenih projektih uspelo pripeljati tako daleč, da zdaj ni nikomur več jasno, kakšne cilje bomo z njimi izpolnjevali in po kakšnih merilih ter koliko časa bomo izbirali najugodnejše ponudnike za gradnjo, ki jih bomo plačevali slovenski davkoplačevalci.
V zadnjem letu so se zadeve že obrnile v smer, ki za slovensko gospodarstvo ne obeta nič dobrega. V Sloveniji smo ob velikih, predvsem deklarativnih ambicijah, da se približamo razvitim državam EU, v resnici sprejemali odločitve, ki nas vodijo v smer manj razvitih najrevnejših držav EU ali celo držav zunaj EU.
Začeli smo slediti vzorom držav nekdanje Jugoslavije in na naš trg javnih naročil gradbenih storitev intenzivno privabljati ponudnike iz tretjih držav, z neutemeljenim in neresničnim izgovorom, da to od nas zahtevajo direktive EU. To nikakor ni res. EU si seveda prizadeva za odprt enotni trg javnih naročil, a izključno za podjetja članic EU in pri tem tudi za podjetja iz držav podpisnic sporazuma o vladnem naročanju v Svetovni trgovinski organizaciji, ki imajo svoje trge javnih naročil transparentno odprte tudi za podjetja EU. Vendar EU nikakor ne enostransko odpira svojega trga ponudnikom iz tretjih držav, katerih ponudnikov ni moč preverjati ali niso prejemniki nedovoljenih državnih pomoči, ki jim zagotavljajo nedovoljeno konkurenčno prednost pred domačimi ponudniki na trgu EU.
Evropska komisija je za ta namen 24. 7. 2019 izdala smernice o udeležbi ponudnikov in blaga tretje države na trgu javnih naročil EU. Evropski svet je podprl pristop komisije in Unijo poziva k ukrepanju, ker mora »zaščititi svoje interese ob upoštevanju nepoštenih praks tretjih držav, pri tem pa v celoti uporabiti instrumente trgovinske zaščite in naša pravila o javnem naročanju ter zagotoviti vzajemnost pri javnih naročilih s tretjimi državami«.
V vseh primerih ponudnikov iz tretjih držav se vedno postavlja tudi vprašanje socialnega dampinga, kjer naša država rada pogleda stran, saj se zaveda, da ga slovenske delovne inšpekcije niso sposobne odkrivati, za to niso niti primerno ekipirane niti usposobljene ter nimajo potrebnih pooblastil.
V zadnji krizi se je obseg del v gradbeništvu zelo zmanjševal in leta 2016 dosegel minimum s komaj 39-odstotnim obsegom glede na leto 2008. FOTO: Roman Šipić/Delo
Tako smo slovenski trg javnih naročil gradenj ob nemajhni populistični medijski podpori začeli velikodušno prepuščati nelojalni konkurenci iz tretjih držav. Z njega pa se vse bolj umikajo ponudniki članic EU, saj vedo, da v tako netransparentnih pogojih, kot jih Slovenija dopušča ponudnikom iz tretjih držav, nimajo veliko možnosti, da bi jim uspelo. Delu slovenske politike in medijem je velik del slovenske javnosti uspelo prepričati, da bomo tako najceneje zgradili nove ceste, železnice, stanovanja in podobno, pri tem pa da nam bo ostalo še veliko denarja za slovensko zdravstvo in pokojnine. To je ena največjih laži, ki je bila tako v medijih kot tudi v strokovnih krogih že večkrat argumentirano zavrnjena, a se še vedno vrača kot uporabno orodje za uveljavljanje interesov, ki niso v prid Sloveniji in njenim državljanom.
Če se nam bo v javnem naročanju ključnih infrastrukturnih projektov ponovila zgodba, ki smo jo videli v primeru predora Karavanke, se od hitrega pokriznega okrevanja slovenskega gospodarstva lahko le poslovimo in pripravimo na nov val zaostajanja slovenskega BDP za povprečno razvitimi državami EU z vsemi posledicami, ki sodijo zraven. Seveda bi bilo ob tem tudi prav, da politika, ki bo podpirala take odločitve, javno in strokovno argumentirano predstavi tudi njihove dolgoročne posledice našim državljankam in državljanom.
Pošteno pa bi tudi bilo, da odločevalci tudi dijakom in študentom na naših gradbenih šolah in fakultetah sporočijo, kje naj si poiščejo službe, če bodo želeli delati in si pridobivati reference v naših največjih infrastrukturnih projektih.
***
Mag. Jože Renar, direktor zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala na GZS
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
