V primežu ognjenih zubljev

V zadnjih tednih nas pretresajo zgodbe, fotografije in posnetki iz svetovnega tiska o grozljivih požarih v Avstraliji. Odzivi so bolj ali manj medli, sploh če jih primerjamo z odzivi na dogodke, kot je bil požar v katedrali Notre-Dame, čeprav gre za veliko in pomembno kulturno dediščino. Nas biologe, ki se z vprašanji biodiverzitete in podnebnimi spremembami ukvarjamo profesionalno, pa dogajanje z obsežnimi požari v Avstraliji pretresa in nas spravlja v obup.

​Opozoriti je treba, da za požare niso krive samo podnebne spremembe, čeprav imajo pomembno vlogo pri razsežnosti in intenziteti gorenja. Požari v avstralski divjini so nekaj običajnega in so del vsakoletnega naravnega cikla. Aboridžinski staroselci so ob prihodu na celino požare sprejeli kot del »sanj« in jih vključili v svojo bogato kulturno izročilo. Naučili so se živeti s požari, jih krotiti in uporabljati sebi v prid. Pri tem so sicer že povzročili škodo, avstralska mega favna, kot so orjaški kenguruji in orjaške koale, je izumrla tako zaradi lova kot tudi zaradi sprememb, ki jih je prineslo staroselsko požigalniško upravljanje z zemljo. A vendar sta favna in flora pod »aboridžinskim upravljanjem« uspevali in izumrtje megafavne, čeprav tragično, je vzpostavilo razmere za uspeh drugih manjših vrst vrečarjev in glodavcev pa tudi za razrast flore, ki tako zaznamujejo to celino.





Potem je sledil drastičen premik v razumevanju divjine oziroma busha, kot ga imenujejo Avstralci. Kontinent so kolonizirali belci, ki so o divjini in njenih prebivalcih menili, da so hudičevo delo in jih je treba ukrotiti ali še bolje iztrebiti. Zgodbo poznamo in je morda ena izmed bolj tragičnih zgodb v zgodovini zahodne civilizacije. A je z roko v roki genocida hodila še ena katastrofa. Belci se niso menili za tisočletja izkušenj in znanosti o divjini, kot so jo poznali Aboridžini in so želeli v Avstraliji zgraditi novo Anglijo. Torej kraj, kjer se goji pšenica in vzgajajo ovce. In čeprav je 95 odstotkov ozemlja Avstralije neprimernega za kakršnokoli vrsto kmetijstva, je belcem uspelo vzpostaviti nekakšno obliko nove Anglije, kjer vsako drugo letino sicer uničijo suša, požari ali različne tujerodne vrste. Ker je donosnost tako uboga, je bilo treba spremeniti več milijonov hektarov površin, da so, ko se narava usmili, letine obilne in nekako upravičijo leta izgub. Slaba leta pač krije država z nerealno visokimi subvencijami.

Podobnost s sovjetskim planskim gospodarstvom ob Aralskem jezeru za vzgojo bombaža je zgolj naključna. Miselnost avstralske politike je še zdaj precej nazadnjaška in se nekako ujema z logiko časov konkviste v Latinski Ameriki, kjer je izsekana in zravnana zemlja enačena z razvojem in napredkom, medtem ko divjina in gozd predstavljata nazadnjaštvo. Dokler ne udari prva suša in drevesa, ki jih ni več, ne zadržujejo več vode. Potem se pot izsekavanja in destrukcije premakne na sosednjo plat zemlje, dokler gre. Med posamezne latifundije se postavlja ograje, ki onemogočajo premikanje vrstam, ki iščejo hrano in so v končni fazi ujete na območjih monokulture, dokler od lakote ne poginejo ali jih ne postrelijo kmetje. Poleg tega je Avstralija zelo bogata z rudninami, kot so baker, železo in zlato. Rudarstvo pa prav tako terja svoj davek, saj so zelo velike površine popolnoma opustošene. Sicer generira večino prihodka in veliko število delovnih mest ter večini prebivalcev Avstralije omogoča bivanje v blaginji.





Avstralcem se je zaradi odmaknjenosti od preostalega sveta zato vsaj za zdaj zdelo, da se jih ekološki problemi in globalno segrevanje ne tičejo. Avstralci imajo do podnebne krize in drugih globalnih problemov verjetno zaradi svoje odmaknjenosti in samozadostnosti precej lahkomiseln odnos. A katastrofalni požari in ekstremne temperature so že posegli v njihove denarnice in kakovost življenja ter jih zadeli kot bumerang, ki so ga in ga še mečejo škornji belega imperializma. Davek, ki je posledica nespametnega ravnanja človeka, je tudi za naravo v tem primeru ogromen.

Že tako zdesetkani predstavniki avtohtone vrečarske, glodavske in aviofavne, ki so ogroženi zaradi uničenih habitatov in prisotnosti alohtonih plenilcev, kot so mačke in lisice, so zaradi obsežnih požarov pod izjemnim pritiskom. Preživelim grozi obdobje intenzivnega stradanja, saj bo, dokler si vegetacija ne opomore, sledilo obdobje pomanjkanja. V Avstraliji je ena tretjina vseh avtohtonih sesalcev ogroženih. Obsežni požari lahko kljub prizadevanjem varstvenih biologov nepopravljivo ogrozijo populacije. Številne vrste so namreč omejene na majhne ograjene rezervate, kjer so zaščitene pred mačkami in lisicami. Eden takšnih rezervatov, za dolgonogega potoruja (Potorus longipes), je skoraj v celoti pogorel. V Avstraliji životari kar 86 kritično ogroženih vrst, to število pa se bo verjetno zaradi sedanjih razmer še povečalo.

A ta grozljiva zgodba nam govori predvsem o enem: obstoj vrst ni nekaj trajnega. Tudi ljudje, kakršni smo danes, bomo nekoč izginili oziroma se razvili v nekaj povsem drugačnega. Če se sklicujem na Yuvala Noaha Harrarija, imamo našo evolucijo že kar v svojih rokah, zato imamo tudi moč, da oblikujemo svet, v katerem bo vredno in lepo živeti. Ali bo v njem dovolj prostora tudi za volka, žirafo in dolgonogega potoruja? Sam bi si želel pritrdilnega odgovora, saj bo svet brez celotne mavrice oblik življenja siv, hudoben in žalosten. A če bomo želeli več barv in pestrosti, bomo morali korenito spremeniti naš odnos do narave in sebe.

***

Timotej Turk Dermastia je mladi raziskovalec na Morski biološki postaji Piran.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.