Zunanjepolitične negotovosti Evropske unije

Konec novembra 2019 sta nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Emmanuel Macron v »francosko-nemškem non-paperju« Sloveniji določila – ne ravno natančno opredeljeno – vlogo, bolje nalogo v okviru Konference o evropski prihodnosti, ki se bo začela v času nemškega (druga polovica leta 2020) in končala v času francoskega predsedovanja (prva polovica 2022). Med Nemci in Francozi bodo namreč – kot nekoč – predsedovali Portugalci in Slovenci. Kot nekoč?

Slovensko predsedovanje v drugi polovici leta 2021 bo precej drugačno od predsedovanja v prvi polovici leta 2008. V trinajstih letih se je Evropska unija precej spremenila. Po novi (lizbonski) pogodbi države članice v resnici ne predsedujejo Evropski uniji kot nekoč. Nekoč je bil predsednik (vlade) predsedujoče države tudi predsednik Evropskega sveta in je zastopal Evropsko unijo na sestankih in pogajanjih z drugimi državami. Danes ima Evropski svet, ki ga sestavljajo predsedniki vlad oziroma držav članic brez zunanjih ministrov, stalnega predsednika (Charlesa Michela), zunanjo politiko Evropske unije pa namesto nekdanje trojice (komisar, generalni sekretar Evropskega sveta, zunanji minister predsedujoče države) vodi »visoki predstavnik Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko« Josep Borell. Skratka, leta 2021 niti slovenski predsednik vlade niti slovenski zunanji minister ne boste imela vloge, kakršno sta imela njuna predhodnika leta 2008.

Macron in Merklova načrtujeta, da bi v okviru Konference o evropski prihodnosti v času portugalskega in slovenskega predsedovanja prišlo do »vmesnih poročil« (midterm reviews), ki bi zagotovila »lastništvo in strukturo procesa«. Sloveniji (in Portugalski) naj ne bi bilo naloženo usmerjanje procesa, ampak skrb za primerno vključevanje držav članic oziroma za njihovo zavest o sodelovanju v procesu. Slovenija naj ne bi imela posebne vloge, ampak posebne naloge. Ne glede na naloge, ki so manj zahtevne od tistih leta 2008, bi se morala čim prej in čim bolj temeljito pripraviti nanje. Namreč!



Omenjeni non-paper je priporočljivo brati v kontekstu dejanskih aktualnih in prihodnjih sprememb v Evropski uniji. Nekoč, pravzaprav že v Konvenciji, ki je pripravljala Pogodbo o ustavi za Evropo (ta pa je propadla leta 2005 na referendumih v Franciji in na Nizozemskem), so v krogih srednje velikih in manjših držav Evropske unije opozarjali na nevarnost vodenja na način direktorata, to je skupine najmočnejših držav. Nekoč so bili z direktoratom mišljeni Francija, Nemčija in Združeno kraljestvo. Zaradi brexita danes Evropsko unijo vodita predvsem Francija in Nemčija, ki sta si ob koncesijah za ustanovne članice (Belgijo, Italijo in Nizozemsko), ob upoštevanju Španije, predvsem pa ob upoštevanju treh glavnih strank – Evropske ljudske stranke (EPP), Stranke evropskih socialistov (PES) in Stranke zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo (ALDE) – dodelili glavne položaje Evropske unije: predsedništvo evropske komisije in Evropske centralne banke.

Delovanje dvojice najmočnejših držav se razkriva, na primer, v najnovejšem dogajanju v zvezi z Rusijo in Ukrajino. Ukrajinsko-ruski spor naj bi reševali v tako imenovanem normandijskem formatu, torej v skupini držav, v kateri so Francija, Nemčija, Rusija in Ukrajina, in se je prvič sestala leta 2014. Ta skupina držav, ki se je nazadnje sestala 9. decembra 2019 v Parizu, ima – poleg hvalevrednega miroljubnega prizadevanja po ruskem vdoru v Ukrajino – še nekaj posebnosti. V tej skupini, v kateri imata zaradi jedrske oborožitve še posebej privzdignjen položaj Francija in Rusija, je mogoče reševati še nekatere druge probleme. Med temi državami in okrog njih namreč obstajajo še drugi pomisleki oziroma spori: spori glede evropskih sankcij proti Rusiji zaradi priključitve Krima in vojne v Donbasu; spor zaradi Nata, ki ga vsak s svoje strani hranita francoski Macron in ameriški Trump in ki veseli Ruse; ranljivi položaj oziroma grožnja z odstavitvijo ameriškega predsednika v zvezi z Ukrajino in Rusijo; pomisleki o ruskem plinovodu Severni tok za Nemčijo, spor zaradi ruskega plinovoda, ki poteka skozi Ukrajine in po katerem teče plin za Evropo; ruski pomisleki glede povezovanja Ukrajine z EU in Natom …

Konferenca o prihodnosti Evrope se bo morala ukvarjati z vsemi temi in še mnogimi drugimi mednarodnimi zadregami in izzivi, denimo z migracijami, z muslimani, Bližnjim vzhodom in občutljivo Turčijo; z demografijo, razlikami med starimi in novimi članicami Evropske unije (ki so prikrajšane pri delitvi položajev) … Predvsem pa bo treba odgovoriti na temeljno vprašanje: Ali še velja prizadevanje za »vse tesnejšo unijo« ali pa bo to prizadevanje zastalo pod pritiskom politike nacionalne suverenosti, ki jo ponekod (tudi v Franciji) imenujejo nacionalizem in populizem?

»Tesnejša unija« bi na pogovore z Rusi in Ukrajinci poslala evropskega zunanjega ministra, ne pa predsednikov dveh najmočnejših držav. In še: ko ne bi bilo napetosti med Združenimi državami Amerike in Evropsko unijo zaradi Nata, bi se z Rusi pogovarjali Američani. Normandijska četverica je kljub vsej dobronamernosti znamenje evropske negotovosti.

***
Dr. Dimitrij Rupel, nekdanji zunanji minister