Kaže, da je živel nekje drugje v Jugoslaviji

Polemika o spomenici Katedrale svobode pod naslovom Danes bo že jutri včeraj se s strani Dimitrija Rupla 23. novembra nadaljuje v rubriki PP29. Med ostalim zapiše, da »o pretoku blaga čez jugoslovanske meje ni vredno izgubljati besed: izvoz in uvoz sta bila dovoljena le posebnim (IMPEX) podjetjem, ki so bila pod strogim nadzorom Udbe«. Očitno, da je Dimitrij Rupel živel v neki drugi Jugoslaviji – ali pa je bil globoko v kabinetih, kjer je pridno pisal in objavljal v taisti državi.

Sedem let sem delal na vodilnem delovnem mestu velikega izvoznika in uvoznika (Novoles, 2900 zaposlenih), potem sem bil pet let direktor tovarne, ki je imela 67 odstotkov fizične proizvodnje izvoza, pa se ne spomnim, da bi kdo drug urejal uvoz ali izvoz. Ne Udba ne IMPEX! To kaže na načrtno zavajanje javnosti in manipuliranje s tistimi, ki ne poznajo tega obdobja, v katero se katedrala zaletava. Mimogrede, sprašujem Rupla in podpisnike spomenice ter ostale državljane, če se še spomnite teh imen: Novoles, Slovenijales, Lesnina, Svea, Javor, Marles, Planika, Ciciban, Peko, Tovarna obutve Novo mesto. Vsa so bila izvozniki, ki so po 1991 letu izginili. Zakaj le?

Za nepoučene, očitno je med temi tudi Rupel, navajam podatek, da je Novo mesto 1991 leta imelo 20.000 prebivalcev in 27.000 zaposlenih in je po produktivnosti in izvozu že zdavnaj bilo v Evropi. Podobne podatke bi našli za vso Slovenijo.
Za to, kar se je zgodilo Sloveniji po osamosvojitvi, bo prej ali slej nekdo odgovarjal. Zgodilo se je po tistem reku: »Nekateri revolucijo izborijo, nekateri izkoristijo.« Ni dvoma, da so številni (beri »naši«) maksimalno izkoristili prejšnjo, da ne govorimo o tej tako pričakovani in »osamosvojeni« državi.