Deželo zamaškov čutim

Končno vemo: Maribor ima intelektualce. Zahtevali so, da pridejo iz Maribora v Ljubljano z vlakom v 50 minutah. Mariborčani imajo srečo. Če ne bi imeli intelektualcev, bi se še naprej cijazili po dve uri v prestolnico. Zdaj se bo nekaj najbrž moralo zgoditi.
Mariborčani imajo 27 vlakov na dan, vsaj vsako uro enega proti beli prestolnici. Koprčani intelektualcev nimajo. Zato se bodo še naprej vozili z enim samim vlakom na dan v center sveta. In ker nič ne kaže, da bi jih kmalu dobili, bo hitrejši vlak k njim pripeljal čez deset, morda dvajset let.

Podpisanega najprej zanima, kaj počne koprska univerza. Če bi Koprčani imeli intelektualce, bi skoraj gotovo tudi oni zahtevali takojšnjo 50-minutno vožnjo. In vsaj toliko vlakov na dan, kolikor smo jih imeli v času zaostale, nazadnjaške, nedemokratične Jugoslavije.

Ampak, kaj so počeli mariborski intelektualci do zdaj? Zakaj so to zahtevo postavili šele leta 2019, vsaj dvajset let po tem, ko po Evropi razposajeno divjajo hitri vlaki? So šele zdaj dobili intelektualni certifikat?

Po obisku na Kitajskem se je za hitrost 300 kilometrov na uro navdušila tudi ministrica za infrastrukturo. Je bilo res treba tako daleč za navdušenje? Iz Trsta vozi hitri vlak v Rim že približno dvajset let. Nemčije in zaostale Španije raje ne omenjam. Je pa hitrost 300 kilometrov na uro menda eno samo pretiravanje. Vprašajte referendumsko četico, ki brani domovino, dom, cesarja, in si še zmeraj ni opomogla od načrtovane hitrosti 160 kilometrov na uro na drugem tiru. Nezaslišano!

Vlak je samo ena plat zgodbe. Nesramni tovornjakarji in prohrvaški turisti so Slovenijo tudi na cestah spremenili v zamašek. Znašli smo se v državi s sloganom I feel Štopelc Land (Deželo zamaškov čutim). Vrhunski strokovnjaki nas prepričujejo, da je pametneje popravljati stare kot graditi nove ceste.

Turistov nikakor ne bi smeli hitreje spuščati čez našo državo. Tako hitro nam zbežijo, da ne vidijo vseh naših turističnih sposobnosti. Lahko bi uvedli kak nov davek na dolžino vožnje skozi Slovenijo. Dlje bi vozili, dražje bi bilo. Tovornjaki bi obvezno morali prehitevati druge tovornjake, ceste bi razkopali z jarki vsakih pet kilometrov, v vsakem jarku pa največ po dva moža s krampi. (Ste morda kdaj videli na vseh gradbiščih po več kot tri ali štiri delavce hkrati?) Prej ali slej se bo treba vprašati, kaj ima Slovenija od turizma. Državni lastniki hotelov imajo izgube in nevšečnosti zaradi nesramnih zahtev po nenehnih vlaganjih. Gostinci garajo za ponižujoče plače, preostali imamo več stroškov za gorivo, kurimo ozračje, vsi izgubljamo ure, dneve in mesece na cestah. Turisti povzročajo nesreče in nas spravljajo v smrtno nevarnost, obremenjujejo okolje, polnijo smetnjake in že tako prepolna smetišča, spuščajo CO in strupene delce v zrak, pojedo nam najboljše ribe in paradižnike, tako da nam ostajajo zmrznjeni osliči iz Čila ali Urugvaja. Neprimerno bolj kot begunci nam svinjajo morje, reke, gozdove. Zasedajo nam lokale, vse noči razgrajajo in ne pustijo spati. Potniške križarke in avtobusne horde uničujejo naše naravne bisere in spomenike. Da o naših lepih javnih straniščih ne govorimo. Poberejo vse gobe in borovnice, pomečejo vse steklenice in plastenke v morje ... Smo se res za to borili? Ali ni napočil čas za uvedbo še dražjih vinjet za vsako cesto, ne samo za avtocesto? Bomo čakali na intelektualno iniciativo?

Oblast v Ljubljani pametuje, kdo je kriv, ker je medo napadel nič hudega slutečo ženico na njenem vrtu. Novica je spodobno razdelila slovensko javnost. Prvi trdijo, da je zdaj povsem evidentno, kako dobro so obveščeni medvedi, ki so si umik čez dvorišče Jureta Lebna privoščili šele štiri mesece po prenehanju njegovega ministrskega mandata. Drugi prepričujejo, da so si kosmatinci s tekom čez Lebnovo posest naredili medvedjo uslugo, ker se bo šele zdaj pokazalo, kdo je zares učinkovit v tej državi. Radikalci pa vztrajajo, da bi se medvedja usluga zgodila šele, ko bi kralj slovenskih gozdov obiskal dom kakega medvedofila, dokončno pa bi si zašil usodo šele, ko bi pritacal do recepcije slovenskega parlamenta ali na Gregorčičevo v Ljubljani, kjer uraduje cvet naše administracije. V trenutku bi se vsi ministri preimenovali v Zajce in bi postalo kristalno jasno, kaj jim je storiti. Vsi drugi smo si sicer sami krivi, ker ne stanujemo v centru Ljubljane.