Malo je manjkalo

Malo je manjkalo, pa bi evropski komisiji vladal naš prijatelj Andrej Plenković. No ja, prijatelj! Morda bi v resnici vladal kak stric iz ozadja, ampak Evropi bi se zgodilo nekaj nepredstavljivega. Trdoevropskim velesilam bi prvič v zgodovini zavladal prekaljeni balkanski duh. Nekateri slovenski zunanjepolitični analitiki so celo izrazili obžalovanje, ker se to ni zgodilo, ker bi tako menda tudi Slovenci veliko pridobili in uživali blagodati vladanja Evropi.

Ti analitiki najbrž prenašajo pop logiko ocenjevanja z evrovizijskega glasbenega tekmovanja, ko Grčija da Cipru 12 in Ciper Grčiji takoj vrne 12 točk. Logika evropskih mehanizmov res ni daleč od glasovanja za evrovizijsko popevko. In če ta izbor spominja na balkansko kuhinjo, zakaj potem v komisiji ne bi kuhal balkanski kuhar?

Politični kuharji se zdijo na hodnikih in parketih impozantnih parlamentov sami sebi malodane bogovi. Zelo hitro se obrnejo po latinskem reku Quod licet Iovi, non licet bovi. In hodijo okoli kot Jupitri. Dokler jim po naključju ne poči kakšen gumb, jim padejo hlače do kolen, in potem vidimo, koliko »jupitra« je v njihovih hlačah. Avstrijski bivši podkancler Strache je že bil tako božanstvo, ki pa mu je gumb preproste skrite kamere razgalil vse kaj drugega od pričakovanih božanskih dimenzij. Tudi hrvaški prvak Plenković ni ravno prvi Hrvat, ki je letal z bogovi, pa je potem strmoglavil na tla krute resničnosti.

Če so sposobni vsega tega, če tako piratsko težijo k oblasti, če živijo samo za vse mogoče sprege in zvijače, kaj lahko od teh napihnjenih stremuhov, mojstrov ustvarjanja vtisa, pričakuje množica revežev, ki mora garati od jutra do mraka, od mraka do dne? Mislite, da Jupitri res delajo za narodov blagor, za dobre odnose s sosedi, za kulturo, demokracijo, za rast duha in človeštva?

Mislite, da Salvini razume, kaj se je vse dogajalo na tem primorsko-furlanskem prostoru, kakšno ceno so plačali ljudje, ki jih je zgodovina sto let razdvajala, ločevala, razčlovečevala, kurila v pečeh ...? In zdaj naj bi njihovi potomci kar tako zaradi njegovih domislic in kapric postavljali minska polja med ljudmi. Saj ne bi zapirali življenja samo tujcem, ampak sebi in svojim. Mislite, da bi Italijani, mimo vseh teh žic in minskih polj, še zmeraj tako zlahka prihajali v Istro, na tartufe, brancine in škampe v Umag ali Piran, po bencin na Škofije? Da bi smeli kar tako prazniti gozdove po Krasu in Sloveniji, uživati neprimerno bolj ohranjeno naravo, se kopati v naših rekah in jezerih? Ne. Vračali bi se v jarke, ki so jih kopali ob Soči pred več kot sto leti, vrnili bi se za žice, v taborišča, kamor bi zdaj Salvini namesto svojih idolov pošiljal matere z otroki na »počitnice«.

Je pa med slovenskimi in italijanskimi Jupitri kar nekaj razlik. Ko gre namreč Šarec v Rim in ga sprejme celo sam papež Bergoglio, ali odpre kakšno pomembno razstavo v Vatikanu, mislite, da ga sprejme kak predsednik italijanske vlade ali predsednik italijanske države? Mislite, da državna italijanska RAI o tem poroča prvih deset minut svojih Telegiornalov? Ali se kdo spomni, da je RAI kdaj v zadnjih 28 letih na prvem mestu poročala o obisku slovenskih državnikov v Rimu? Je bil obisk kakega šarca, pahorja, janše in tovarišev deležen samo približno takšne medijske pozornosti, kot je je bil obisk podpredsednika sosednje države, pozor – ne v Sloveniji, ampak v enem manjšem mestu italijanske države – Trstu?

Razlika je k sreči tudi daleč v korist ubogih duš. Ko denimo kak pogumen Slovenec iz reke reši samo enega ali dva utapljajoča se, je najkasneje pred novim letom sprejet pri predsedniku države in odlikovan z medaljo za hrabrost z najvišjimi častmi. Če kapitanka neke ladje naključno reši iz Sredozemskega morja nekaj ducatov utapljajočih se, jo Salvinijeva država da zapreti, in ko jo (še pokončni) italijanski sodniki izpustijo, jo ta ista država izžene iz Italije z željo, da se nikoli ne vrne. Medaljo za pokončnost bi si zdaj zaslužili vsi tisti, ki bi vsaj razumeli to škvadristično gesto. Ob zdravem razumu se ne bi bilo težko odzvati na politiko lepe, kulturne, demokratične, humane, srce parajoče države najvišjih, svetih načel. A kaj, ko v svetu najbolj primanjkuje zdravja!
Zgodovina uči, da lahko samo čakamo, ko bo tudi temu Jupitru počil kak gumb na hlačah, da končno spoznamo to božanstvo.