Zato se strinjam z ministrom za zdravje Alešem Šabedrom, da je zamenjal člane sveta Nacionalnega inštituta za javno zdravstvo (NIJZ). Strinjam se z njegovo namero, da bo zaradi revizijskega poročila o poslovanju enako naredil tudi na Javni agenciji za zdravila, ki je lani ustvarila več kot milijon evrov izgube. A to ni dovolj. Če hoče slovenski zdravstveni sistem postaviti na dolgoročno stabilne temelje, kjer bo v ospredju skrb za pacienta, ne pa, na primer, statistična telovadba o številu zdravnikov na pacienta z napačnimi podatki o čakajočih, je treba zamenjati odgovorne, zlasti v ustanovah, ki že več let poslujejo z izgubo, in obenem spremeniti zdajšnji sistem. Kot zdravstveni minister je za to odgovoren in mora za to nalogo imeti popolno podporo svojega šefa.
V čem je namreč smisel, da je v državnem zdravstvenem sistemu toliko neodvisnih institucij, ki so formalno samostojni organi in jih nič ne zavezuje k sodelovanju?
Prva ugotovitev: institucije v slovenskem zdravstvenem sistemu se ne vedejo kot ustanove, ki so dodana vrednost za pacienta, ampak se ukvarjajo predvsem z lastnim piarom, kar pa ne rešuje problema čakalnih vrst ali organizacije dela v zdravstvenem sistemu. Koliko so s tem same sebi namen, si ne upam ugibati. Druga ugotovitev: vsaka institucija v zdravstvenem sistemu ima možnost zavore, če ji kaj ne ustreza, lahko blokira spremembe celotnega sistema. Tretja ugotovitev: ne glede na to, kdo je minister za zdravje, do zdaj še ni bilo ministra, ki bi imel moč in pogum, da bi zamenjal direktorje zdravstvenih ustanov, ki ne znajo organizirati dela zdravnikov tako, da je na prvem mestu pacient, in hkrati že več let ustvarjajo izgubo. Čeprav je prav minister za zdravje odgovoren za programe v bolnišnicah in organizacijo zdravstvene mreže po državi. Ker izgubo bolnišnice pokriva država, je direktor za ta sistem čuden, če se trudi urediti poslovodenje.
Popotovanje po zdravstvenem sistemu
Dovolite kratek izlet skozi ključne institucije zdravstvenega sistema: ministrstvo za zdravje ima zaposlenih okoli 200 ljudi, proračun ministrstva pa znaša 189 milijonov evrov. ZZZS ima 850 zaposlenih in razporeja 3,05 milijarde evrov. Njihovo od realnosti povsem odtujeno administrativno urejanje obveznosti zdravnikov in plačevanje opravljenih zdravniških posegov bi bilo v ponos nekdanji sovjetski birokraciji. Ampak ustanova, ki potrebuje podatke o čakalnih vrstah, teh podatkov ne zbira. To počne NIJZ, ki se je pod žarometi znašel prejšnji eden, ko je minister zamenjal tri člane sveta. Ali bo zamenjal tudi direktorico Nino Pirnat, je predvsem politično vprašanje, pri katerem ne gre za nepomemben spopad med koalicijskima strankama LMŠ (minister Šabeder sicer ni njihov član, je pa iz njihove kvote ministrov) in SD (Pirnat).
NIJZ se je ta teden posvetil neformalnim srečanjem z novinarji, na katerih so piarovsko pojasnjevali, kako pomembni so. Čeprav ima inštitut v službi za komuniciranje 13 zaposlenih, ta teden niso našli časa za nekaj preprostih odgovorov za potrebe te kolumne. Za osnovno razumevanje institucije, ki me je najprej osupnila, nato pa šokirala z ošabnostjo pri pojasnjevanju o čakalnih vrstah in z valjenjem krivde na druge, sem poiskal podatke v njihovem letnem poročilu. Centralna enota NIJZ je v Ljubljani, po Gursu je vrednost stavbe na Trubarjevi ulici, v kateri uradujejo, ocenjena na 5,4 milijona evrov. V sklopu centralne enote je osem centrov (za proučevanje zdravja, nalezljive bolezni, zdravstveno ekologijo, zdravstveno varstvo, upravljanje programov preventive in krepitve zdravja, informatiko v zdravstvu in zdravstveni podatkovni center). Poleg tega je še devet območnih enot in šest strokovnih služb. Konec lanskega leta so imeli 499 zaposlenih, načrtovali so še 70 zaposlitev. Strošek dela znaša 15,2 milijona evrov. Na 79. strani letnega poročila je tudi podatek, da imajo poleg tega še 400 pogodb: 277 avtorskih, 49 podjemnih in 74 pogodb o sodelovanju.
Zaradi korektnosti in v bran NIJZ je sicer treba povedati, da je nedavna sprememba metodologije evidenc čakalnih vrst vnesla evidentiranje na stotine različnih posegov. To je najprej onemogočilo primerjavo s preteklimi leti, nato pa še izjemno zapletlo statistiko. Informatiki instituta pri tem niso nič krivi. Problem je urejenost sistema. ZZZS je namreč tista institucija, ki kot plačnik zdravstvenih storitev za svoje delovanje potrebuje podatke, in to natančne podatke. Kot financer storitev ima moč, da te podatke dobi. Tudi izvajalci so zainteresirani, da svojemu naročniku oziroma plačniku storitev posredujejo podatke. Nima pa te moči nad izvajalci NIJZ, ki od tega tudi ni življenjsko odvisen.
Zdaj je čas in priložnost za ukrepanje
Zakaj potrebujemo različne institucije? Bi bilo res tako nemogoče, če bi jih združili v eno in poenotili delo? Bi bil tak direktor premočan in bi potem res lahko kaj spremenil v sistemu ali pa bi zmanjkalo političnih funkcij, ki jih stranke podarjajo svojim zvestim članom?
Snovalcem zdravstvene politike v Sloveniji to poletje bolj kot film Mrtvi ne umrejo, s katerim je Jim Jarmusch odprl letošnji filmski festival v Cannesu, priporočam ogled serije Černobil na HBO; prikazuje, kako birokratski sistem, v katerem vsakdo prenaša svojo odgovornost na druge, v katerem opozorila o nedelovanju in zahteve po izboljšavah niso slišane, povzroči katastrofo. V zelo podobnem stanju je slovensko javno zdravstvo: zaradi ugodnih gospodarskih razmer, ki omogočajo večje davčne prilive, bo zdravstveni sistem – torej ZZZS – prihodnji dve leti dobil dodatnih 200 do 300 milijonov evrov, to je koalicija sklenila ta ponedeljek na Brdu pri Kranju. A če ne bo korenitih sprememb in bomo ostali le pri lepotnih popravkih, se nam obeta kolaps zdravstvenega sistema v prvem letu, ko ne bo več droge z imenom »dodatna sredstva iz proračuna«.