Tiskane izdaje
Maturiral sem leta 1996 kot druga generacija sedanjega sistema splošne mature. Zdelo se nam je, da obstajajo le enosmerne ceste, torej le poti, ki vodijo navzgor. Enako kot v razvoju mlade države. Tega leta so bile druge državnozborske volitve v samostojni Sloveniji. Zmagala je LDS, ki je dobila 25 poslancev, druga je bila SLS z 19 poslanci.
Sledile so ji SDS s 16 poslanci, SKD (predhodnica NSi) z 10 poslanci, Združena lista (zdaj SD) z devetimi, Desus s petimi in SNS s štirimi poslanci. Danes ni več takratnih zmagovalk, LDS je razpadla, SLS životari. Na volitvah lani pa so se v parlament poleg petih strank iz leta 1996 uvrstile še štiri novinke, ki tudi sestavljajo vlado.
Kaj se je zgodilo z zmagovalkama takratnih volitev? Desni volivci so kaznovali vstop SLS v koalicijo z levo večino, kjer se je stranka utopila, njenega programa niso več prepoznali. Na to, da je SLS zdaj na robu politične omembe, je dodatno vplivala njena že takratna kadrovska šibkost. Stranka je z vstopom v vlado dobila veliko funkcij na različnih ravneh, ki so jih popolnili s kadri »tretje lige«.
Izjalovilo se je tudi pričakovanje, da bo »žlahtna konservativnost« navdušila volivce, a jim na levi ni prinesla nič glasov, na desni pa so to zavrnili. Na koncu je velik del nekdanjih glasov prevzela NSi, lani tudi SDS. Razpad LDS pa je najprej povezan z izgubo oblasti leta 2004, kar je še dodatno okrepilo notranje spore v stranki. To je omogočilo vzpon SD med letoma 2004 in 2008. Verjetno pa je končni udarec LDS zadala zmaga liste sedanjega ljubljanskega župana leta 2011.
Kako zamujeno je to četrtstoletje za državo?
Ostaja vprašanje, kako zamujeno je to četrtstoletje za državo. Smo bili priče generacijskim prelomom v politiki? Odgovor na to je odvisen od uspešnosti mandata sedanjega premiera. Če bodo volivci tudi na naslednjih volitvah kupili zgodbo o novem obrazu in iskali rešitve v instantnem populističnem diskurzu, potem se generacijsko nismo premaknili.
So se v četrt stoletja spremenile politične teme? Pod vtisom popolnega nerazumevanja, kaj je javno, kaj državno in kaj zasebno šolstvo, sem pesimističen, v različnih preoblekah se ta nit vleče ves čas. Dovolite kratek teoretični ovinek: javno pomeni, da je dostopno vsem državljanom po standardih, ki jih določa država, ne glede na to, kdo je izvajalec, lahko je ali država ali zasebnik. Državno pomeni, da je lastnik država, zasebno pa, da je lastnik zasebnik. To je v teoriji, kjer stoji nasproti državni lastnini zasebna.
Realnost je v Sloveniji nekoliko drugačna. Šolski primer zlorabe državne lastnine je milijardni projekt Teš 6. Formalno je bila to državna lastnina, a ugrabili so jo predatorji, ki so z njo ravnali kot zasebniki, ne da bi državljanom priznali lastninske pravice, razen obveznosti pri odplačevanju izgube. Enako lahko rečemo za katero od bank ali nekoč veliko podjetje, kjer so se vodilni menedžerji vedli, kot da so lastniki, čeprav so bili formalno zgolj upravljavci državnega premoženja. Ta primer ni niti argument za zasebno lastnino niti argument proti državni lastnini, je zgolj opis, kako je politična elita za svoje interese zlorabila državno lastnino.
FOTO: Matej Družnik/Delo
Pozitivna slika samo del celotne zgodbe
Kaj se je dogajalo z blaginjo državljanov v zadnjega četrt stoletja? Statistika kaže pozitiven odgovor: leta 1996 je ekonomski kazalnik o standardu neke države, torej BDP na prebivalca, znašal 8619 evrov, lani pa 22.182 evrov. Brezposelnih je bilo 69.000 oseb, lani 78.450. Število študentov se je s takratnih 45.951 povečalo za 4450, število osnovnošolcev pa znižalo za 20.700. Povprečna neto plača (preračunana v evre in revalorizirana) je takrat znašala 782 evrov, letos znaša 1117 evrov. A ta pozitivna slika je samo en del celotne zgodbe.
Drugi del govori o tem, da politična elita v tem obdobju ni bila sposobna utrditi institucij pravne države. Obenem je strašila volivce pred izgubo državne lastnine, pridigala nacionalni in javni interes, v resnici pa ji zanju ni bilo dosti mar. Vse to zdaj že plačujemo. Velika slovenska podjetja v državni lasti so svojo nekoč vodilno vlogo na Balkanu izgubila. Podjetja iz Srbije in Hrvaške so pokupila naša nekoč paradna državna podjetja in banke, zdaj jih zanimajo slovenske zavarovalnice. Ključno vprašanje za prihodnost države torej je, iz česa bo zgrajena naša ekonomska hrbtenica, če bomo še naprej nasprotovali domačim zasebnim podjetjem, namesto da bi jim ustvarili čim bolj naklonjeno okolje? Ali bo edina perspektiva za službo letošnjim maturantom zaposlitev v javni upravi?
V stari Grčiji so družbene, politične in gospodarske spremembe zahtevale širšo in globljo izobrazbo, zato so stari Grki že pred 2600 leti začeli ustanavljati prve šole. Učitelji so v svojem »vzgojno-izobraževalnem programu« za doseganje ideala dobrega človeka združevali tri vidike: akademskega, torej izobrazbo, estetskega, torej razumevanje lepote, filozofije in narave, ter športnega. Namen slednjega je bil utrditi telo in značaj učenca, ga uriti v vztrajnosti, prenašanju napora in porazov ter tudi v razumevanju, kaj pomeni dostojanstven odnos do nasprotnika; to je v parlamentarni demokraciji še posebno pomembno, saj demokratične volitve vsakokrat prinašajo zmagovalce in poražence.
Starogrški učitelji so svoje učence učili, da se spomeniki postavljajo tistim, ki so v življenju ustvarjali in spreminjali svet na bolje, pa ne le zase, temveč za čim širšo družbo. Starogrška misel, da je namen šole usposobiti človeka za ustvarjanje, za kritično razmišljanje in sposobnost vladanja državi, naj spremlja tudi letošnje maturante.
