Dopolnilno bleferstvo

Ko se je ob oblikovanju vladne koalicije Šarcu pridružila Levica, je bila v njenem volilnem programu zapisana zanimiva misel, da je treba zobozdravstvo v celoti vrniti v javni sistem. To pomeni, da bi moral vse zobozdravstvene storitve v celoti financirati Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), dostopne pa bi morale biti vsem brez absurdnih čakalnih dob, zaradi katerih imamo danes v zobozdravstvu vsi javno pravico, plačujemo pa zasebno, če nočemo, da zobovje postane naš osrednji življenjski problem.

Uresničenje ideje, da bi bilo treba reformiranje zdravstva pravzaprav začeti z zobozdravstvom, bi bil v naših razmerah politični in zdravstveni razvojni zadetek v polno! Šlo bi namreč za otipljivo spremembo, ki bi jo vsi (volivci) občutili in bi bila finančno in praktično kratkoročno uresničljiva, saj je zobozdravstvo eno redkih medicinskih področij, kjer ni strukturnih razlogov za čakalne vrste – zobozdravnikov je v Sloveniji več kot dovolj in čakalne vrste nastajajo izključno zaradi ZZZS, ki zavarovancem noče plačati toliko zobozdravstvenih storitev, kot jih ti, žalibog, potrebujejo – zobje se pač kvarijo po svoje, ne glede na letne načrte finančnikov z ZZZS.



Žal Levica ob pridružitvi koaliciji ni šla v opisano in v lastnem programu napovedano (zobo)zdravstveno-politično akcijo, ki bi jo ljudje takoj razumeli in bi ob uresničitvi njej in koaliciji prinesla tudi konkretne politične točke (podobno kot zvišanje minimalne plače). Predvsem pa bi prinesla ogromne koristi pri političnem definiranju vsebin, ki jih od javnega zdravstva kot družba pričakujemo. Nikjer drugje kot v zobozdravstvu namreč ni mogoče tako neobremenjeno, brez ideoloških šablon razpravljati o pravicah in storitvah, o javnem in zasebnem ter različnih vrstah zavarovanj. Vzrok je preprost – politika je z dolgoletnim skrajnim zanemarjanjem tako zelo bankrotirala zobozdravstvo kot javno dobrino, da se nam niti ne zdi več zaresna javna dobrina niti več ne dojemamo moralne izprijenosti sistema, ki na papirju zagotavlja pravico do storitev, ki jih moraš v praksi plačati v lastni režiji. Po eni strani smo se torej navadili (samo)plačevati javno storitev iz lastnega žepa, po drugi pa zobozdravstvene storitve nimajo pridiha tako neodložljive življenjske usodnosti, da bi racionalno razpravo prekinjale histerične, populistične lamentacije o mrtvecih, ki bodo ležali po jarkih zaradi napačno postavljene vejice v zakonu.

Ravno zato, ker zobozdravstva ne dojemamo več kot javne dobrine, bi skozi njegovo »resetiranje« nazaj v javno lahko izvedli racionalno in strokovno utemeljeno družbeno razpravo o razdelitvi zobozdravstvenih storitev na javno zagotovljene (brez čakalnih vrst) in samoplačniške (oziroma zasebno-zavarovalniške). In posledično bi se nam z razpravo o zobozdravstvu kot družbi uspelo sporazumeti za osnovne moralne standarde, ki jih kot državljani pričakujemo od javnih zdravstvenih storitev – da nas mora ZZZS (ali podobna javna institucija) natančno seznaniti, kaj nam iz javnega sistema pripada; in da zdravstvena storitev ni mesto v čakalni vrsti, ampak dejanska izvedba zdravljenja.



In ne nazadnje – na primeru zobozdravstva bi se tudi najlažje sprijaznili z dejstvom, da vseh zdravstvenih storitev javni sistem nikjer ne more zagotavljati neomejeno (razen če je sprenevedanje in laganje del sistema), zato mora država, ki spoštuje svoje državljane, z definiranjem javnih pravic omogočiti razvoj zavarovalnic, ki bi tržile tisto, česar javni sistem ne omogoča. Kaj je znak bolj moralne države – da se dodatno zavaruješ za tisto vrsto protez ali vsadkov, ki ti jih javni sistem ne omogoča, ali da se moraš dodatno zavarovati za vse, kar ti javni sistem sicer obljublja, v praksi pa tega ne izpolni?



Žal se odhajajoča Levica in koalicija nista odločili reformirati in z osnovnimi standardi morale in poštenosti uskladiti niti tistega dela zdravstva, kjer bi bilo to najlažje in najbolj učinkovito. Kjer bi politika z malimi stroški in velikimi družbenimi učinki lahko demonstrirala, da mora sistem zaveze, ki jih je dal ljudem, v praksi tudi izpolniti. Hkrati bi bila vrnitev zobozdravstva v območje javne dobrine tudi edinstvena priložnost, da se Slovenci na zdravstvenem področju začnemo zavedati svojih lastnih odgovornosti – da vemo, kaj nam pripada, da se znamo odločiti, če želimo kaj več in da znamo zase poskrbeti z ustrezno preventivo.

Ker pa politika dosledno ostaja brezidejna in brez razvojnih vizij, smo namesto pričakovanja vsaj drobnih izboljšav zdravstvenega sistema obsojeni na tisto, ker se izcimi med odločevalci, ki se kronično bojijo karkoli resnega odločiti. Podobno, kot smo pred kratkim videli ob koncu zgodbe z Adrio Airways – najprej poceni poligon za politični monopol in hvaljenje z nacionalnim interesom, potem zatiskanje oči pred dejstvom, da sistem ne deluje in obvozi (samoplačništvo, vzporedna zavarovanja) postajajo nujni za vse več uporabnikov, na koncu pa bo samo še vprašanje časa (verjetno okoli datuma formalne ukinitve dopolnilnega zavarovanja), kdaj se bo velik del zdravnikov tudi formalno prezaposlil k zasebnim delodajalcem (kjer trenutno delajo popoldne). Podobno kot v Adrii, se bo zgodilo v nekaj tednih. Le da v nasprotju z Adrio posledica ne bodo nezaposleni zdravniki in medicinske sestre, ampak prazne bolnišnice.

In vse to zato, ker se vladni politiki v zadnjem desetletju niso želeli aktivno in vsebinsko ukvarjati z izboljševanjem zdravstvenih storitev. Posledično se preurejanje zdravstvenega sistema ne bo zgodilo po logiki stroke in premišljene socialne politike, ampak se bo takrat, ko se bo sprožil plaz, vse zgodilo po stihijski logiki denarnih, kadrovskih, logističnih in drugih naključij. Čeprav je smisel politike v tem, da (nujne) družbene procese namesto stihijsko vodi dogovorno in s čim manj nepotrebne škode. A žal so za to potrebni politiki, ne amaterji na vrvicah.

***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist