Eko(nomska) vprašanja za zdravo pamet

Je lažje uničevati kot podarjati? Je bolje pokloniti kakor zavreči? Kaj od tega je še dostojno spraševati odraslo zdravo pamet?
Bolje pozno »bio« kot nikdar »eko«, kajti morda se bo Francija vendarle zavrtela v pravo smer, tudi politično ustrezno.
»Nihče nima več monopola nad zelenim,« je pred dnevi v nagovoru narodne skupščine ob polovici mandata ugotovil predsednik francoske vlade Édouard Philippe in – v očeh številnih neizprosnih kritikov precej pozno – »napovedal« ideološko konverzijo. Iz strankarsko izvornega desničarja, ki je pred leti delal v jedrski industriji (v multinacionalki Areva), da se je prelevil v politika, ki je začel naprednjaško nadstrankarsko ljubiti zeleno; podobno kakor precej bolj »človeški« in tudi »ekološki« drugi polčas predsedovanja napoveduje prvi mož v državi Emmanuel Macron. Političnega »nazaj k naravi« verbalno menda ne bi smeli preslišati in v ekološki tranziciji po francosko kmalu niti spregledati.

Čas razkolov

Seveda ima premier Philippe prav, ko pravi, da so stari časi izostrenih ideoloških razkolov mimo, pa naj jih mnogi še tako objokujejo, a gotovo je pozno, ne pa prepozno, da se nujni ekopreobrati v francoski vladi očitneje napovedujejo komaj na polovici pretečenega mandata. Ne gre se slepiti, da je k temu pripomogel izid nedavnih evropskih volitev, na katerih se je potrdilo, kar se nakazuje že leta: ekologija je za Francoze in posebno mlade vse bolj prva tema, česar se spretno zaveda ekologist Yannick Jadot (stranka Evropa, ekologija, zeleni), le macronizem je ni videl tako, čeprav je hollandizem pred njim uspešno gostil pariški podnebni dogovor.

Morda se bo zdaj le zasukalo primerno »ekološko urgentno«, ko pa premier Philippe s povolilno grenkobo »relativnega« poraženca ugotavlja, da so ekološka vprašanja odločilna za sodobno družbo vsaj toliko, kolikor sta ključni »zaščita delovnih mest in varnost [...]. Da, kot številni Francozi sem tudi jaz potreboval nekaj časa, da sem ugotovil vse to.« Zato mu menda ne gre očitati menjave ideologije – »nikoli se ne bom postavljal proti rasti, kakor bom vedno verjel v znanost, več bi je moralo biti v javnih razpravah, in tudi odločitve bi morali bolj osvetljevati z njo«. Baje gre bolj za to, da je skozi visoko ideološko meglo vendarle ekološko spregledal vse bolj apokaliptičen planet. »Izumiti moramo ekonomski model, v katerem bodo energetska treznost, čistost prometa, zdravo prehranjevanje in recikliranje napredovali hitreje od rasti.«




Tako je v zadnjem času slišati, da bodo zamudniški macronisti od zdaj »ekološko pospeševali« Francijo, naj gre za mobilnost in energetsko porabo, tudi odvrgljive plastike kmalu ne bo več, in na še enem področju je Philippe napovedal pionirske manevre: zakonsko prioritetno se bodo septembra začeli biti proti nepotrebni potratnosti. Drugače: v dveh do največ štirih letih podjetja ne bodo več smela uničevati izdelkov, ki jih ne bodo prodala. Metanje stran – od novih oblačil in gospodinjskih aparatov do elektronskih naprav, tudi kozmetike in higienskih pripomočkov – bo prepovedano, da bi se izognili kaznim, bo neprodano blago treba bodisi ponovno uporabiti, reciklirati bodisi podariti. Trenutna francoska slika ni ravno skladna s krožnim gospodarstvom, še manj je v ekološki ponos, ko pa (ker je skladiščenje strošek) vsako leto zavržejo ali uničijo za več kot 800 milijonov neprehranskih izdelkov, kar je petkrat več, kot jih podarijo. Dodajmo, da so v živilski industriji metanje stran začeli regulirati pred časom, v prid človekoljubnim organizacijam in za doniranje tistim, ki potrebujejo osnovno pomoč. Po zakonu iz leta 2016 se morajo nakupovalna središča, večja od 400 kvadratnih metrov, partnersko povezati s karitativno ustanovo in prek nje dostavljati neprodano, a še užitno hrano revežem. Še pred kratkim so pretresali množični prizori s terena, ko so ponoči ob zapiranju supermarketov na neprodano solato, zmetano v zabojnike, zaposleni v trgovinah zlivali belilo. Zdaj je takšno početje kaznovano s skoraj 4000 evri globe.

Zdravorazumske razlage 

Macronistična francoska politika po novem zdravorazumsko razlaga, češ, kako je drugačen ekonomski model možen, manj sramoten, bolj človeški, socialen in solidarnosten. Ni treba zavreči, mogoče je pokloniti, ni nujno uničiti, po večini, čeprav ne vselej, je mogoče reciklirati, razgraditi, ponovno uporabiti, neprodanim srajcam, sesalcem, šminkam ... se da podaljšati življenje. Vse to bodo proizvajalci, uvozniki in distributerji prej ali slej morali storiti, kajti vladni cilj je ambiciozen: ničelno metanje neprodanega blaga stran, kar, jasno, pomeni drugačno načrtovanje proizvodnje in skladiščenje zalog, pa še druge regulacije, saj svet nikdar ni samo revno dober in bogato zlikovski. Obstaja bojazen, da bi se vzpostavil skorumpiran vzporedni trg, kot je logično, da proizvajalcem najprestižnejših znamk ne more biti v interesu, pa naj se sliši še tako delikatno, da bi njihove izbrane artikle neluksuzno zbanalizirali v človekoljubnih kanalih, kakor se po drugi strani hvalevredno odpirajo delovna mesta v vse bolj razvijajoči se socialni ekonomiji.

Seveda je moralno lažje in tisočkrat bolje poklanjati ali reciklirati kot zavreči in uničiti, to sploh ni vprašanje za zrelo zdravo pamet, je pa izziv za zrelo sodobno pametno družbo ... če bo, ne le francoska, hotela biti zdrava.