Hvala za reklamo

V imenu uredništva Dela, osrednjega slovenskega tiskanega medija, se iz srca zahvaljujem vsem samooklicanim medijskim strokovnjakom, rahločutečim človekoljubom in nečakom iz ozadja, ki so nam ta teden zaradi ponedeljkove naslovnice časopisa naredili izjemno reklamo. Na njej smo namreč izpostavili Štajersko vardo. Kolega Novica Mihajlović je po mojem vedenju prvi slovenski novinar, ki se je – skupaj s fotografom Leonom Vidicem – odpravil na teren, da bi na kraju samem ugotovil, kaj počnejo in kaj hočejo vardisti.

Če tega ne bi storil, še danes ne bi vedeli, da se pripadniki varde vsak mesec urijo z dovoljenjem policije; ne bi vedeli, da jih policija na urjenju še ni obiskala; ne bi vedeli, da imajo vardisti nove uniforme z rusko zastavo na levem rokavu. Ne bi vedeli, da so nekateri, kot so povedali novinarju, v državnih službah, morda tudi v vojski in policiji.

To je namreč novinarstvo: da preveriš dejstva. Ta dejstva smo postavili v kontekst in jih tudi komentirali, kajti človek, skrit za masko in v zavetju svoje skupine, je sposoben marsičesa. Če je kdo v naši zgodbi prepoznal reklamo za vardiste in za vpis v vardo, priznam, da ne razumem njegovega načina dojemanja resničnosti. Tudi pomislekov, zakaj si pojav zamaskiranih oboroženih oseb ne zasluži, da opozorimo nanj na naslovnici časopisa. Prav tako kot ne razumem tistih, ki iz svojega slonokoščenega kabineta v drugem nadstropju fakultete zlivajo svoj gnev v slogu zagretega družbenopolitičnega delavca.

Brez Novice Mihajlovića in Leona Vidica bi še vedno živeli v prepričanju, da je varda le en zmeden čudak neartikuliranih stališč, vreden ljudskega posmeha. Lahko bi se še naprej delali nevedne, da ta grožnja ne obstaja, dokler se morda ne bi zgodilo kaj zelo nesrečnega in bi iskreno moralizirajoče vili roke, kako da tega pojava nismo pravočasno zaznali.

Tudi New York Times, eden najuglednejših svetovnih medijev, je imel ta teden »srečanje s twitterjem«. V prvi torkovi izdaji časopisa so namreč uvodni članek na naslovnici naslovili s Trump spodbuja enotnost v boju proti rasizmu (Trump Urges Unity vs. Racism). To je bila verodostojna izjava, Trump je to res storil. Twitter scena je časnik obtožila, da s tem naslovom koristi popularnosti predsednika, ki ni ravno znan po protirasistični drži. NYT je pred napadi na twitterju, sicer nadvse priljubljenem »mediju« ameriškega predsednika, popustil in v drugi izdaji naslov spremenil v Napada sovraštvo, orožja pa ne (Assailing Hate, But not Guns). Pritisk socialnih omrežij je torej najbolj spoštovani medij na svetu prisilil, da je spremenil naslovnico. Je to gesto NYT moč razumeti kot pomanjkanje poguma tradicionalnih medijev, da stojimo za svojim mnenjem, četudi je drugačno od glasno vpijočih, ali pa gre za nepovrnljiv proces približevanja tradicionalnih medijev mentaliteti družbenih omrežij, v katerih algoritmi pomagajo uporabniku, da je soočen le z mnenji, ki utrjujejo njegovo predstavo o »resničnem« svetu? Torej, če posameznik verjame v škodljivost cepljenja, je vsak argument o civilizacijskih pridobitvah, ki so pomagale izkoreniniti smrtonosne bolezni, zanj napad in žalitev.




 

Če se delamo, da problema ni, ga potem res ni?

Pred nekaj leti sva bila s Katarino Kresal v Celju gosta študentske okrogle mize, poleg naju je bil še Franc Jager, ustanovitelj trgovske mreže Jager. Tema debate so bili mediji, pojavljanje v medijih, kako razmišljamo novinarji, kako razmišljajo (nekdanji) politiki in kako podjetniki. Eden od študentov je Kresalovo vprašal, kako lahko kot odvetnica brani ljudi, o katerih vsi (!) vemo, da so krivi, zato se njemu zdi zapravljati čas in denar za sodne postopke čista potrata. Odločno mu je odvrnila, da je zamudil priložnost, ko bi se spodobilo, da bi najprej razmislil, kaj želi reči, in bi še enkrat premislil, ali si res želi to povedati. Dodala je, da študentu s takšnim odnosom do osnov prava in pomena prava za pluralno in demokratično družbo sama ne bi nikoli dovolila napredovanja iz prvega letnika. Na prigodo sem se spomnil, ko je eden od njenih zdajšnjih sodelavcev čivknil, da bi odgovorni urednik Dela moral zaradi varde na naslovnici časopisa pospraviti svojo pisarno. Od izkušenih direktorjev se sicer držim modrosti, da ko opravljaš vodilne funkcije, v pisarni nikoli ne smeš imeti več stvari, kot jih lahko pospraviš v petih minutah. Vseeno pa čivk prinaša dve spoznanji, do katerih lahko pridemo v manj kot petih minutah.

Prvo spoznanje: Domišljamo si, da smo tako pametni in razsvetljeni, da moramo prek družbenih omrežij deliti svoje genialne misli s čim širšo javnostjo, pa čeprav o posamezni topiki ne vemo dosti ali sploh nič. Čeprav dejstev sploh ne poznamo, imamo mnenje o njih.

Drugo spoznanje: Pred manj kot stoletjem so se nekemu kaplarju vsi smejali. Nihče ga ni jemal resno, dokler ni prišel na oblast, oborožil najmočnejšo vojsko v Evropi in 1. septembra pred 80 leti začel napadati njihove države. Seveda je primerjava pretirana, tako kot so pretirane zlonamerne interpretacije Delove naslovnice o vardistih. A ne čudite se, zakaj na volitvah, ne le v ZDA in EU, uspeva populistom in skrajnežem ter od kod humus za uspeh njihovih idej. Nikar ne recite, da vam nismo povedali ali da vas nismo opozorili, ko je bil še čas za ukrepanje.


 

Razsvetljeni in zaslepljeni

Situacija je zapletena in resna. Koga se je treba bolj bati, družbenopolitičnih delavcev, ki živijo v svojem salonskem svetu, brez stika z realnostjo, zahtevajo pa, da se ta realnost dogaja po njihovi podobi in pričakovanjih, ali vardistov, ki nagovarjajo prestrašene ljudi in jim dajejo lažen občutek varnosti? Oboji so togi v svojih prepričanjih, brez prave izkušnje od drugod, živijo zgolj v črno-belem svetu, vse stvari presojajo z vnaprej zacementiranimi stališči. Zanje ne obstaja scenarij, po katerem bi bili dve različni stvari lahko enako pravilni ali po katerem bi podobne anomalije merili s podobnimi vatli. Razglašajo se za strpne, a samo dokler se strinjate z njimi. Ko imate drugačno mnenje, pokažejo svoj zelo nestrpni obraz. Zato ne nasedajte trditvam, da jim je mar za vas, za svobodo govora, za pravno in socialno državo, za javno dobro. Ne nasedajte ljudem, ki so strpni le do ljudi z enakim mnenjem, kot ga imajo sami, in si zato domišljajo, da so razsvetljeni. Morda pa so le zaslepljeni. Družbena omrežja so polna obojih.