Tiskane izdaje
Nauki drugega desetletja so pomembni, še posebno zaradi napovedi, kaj lahko pričakujemo na začetku tretjega. Drugo desetletje je namreč najbolj zaznamovala globalna kriza, na katero smo se v Sloveniji odzvali prepozno, z napačnimi prijemi, zato smo kot država plačali precej višjo ceno. Kar se je odrazilo v blaginji državljanov, tako v rekordni brezposelnosti, nižjih plačah, razpadanju družbenih podsistemov, še posebno zdravstvenega, kot zaostajanju za povprečjem EU. Zdaj je vse več opozoril iz tujine, da je pred nami nekaj let stagnacije. Tokrat ne zaradi poka balona, temveč predvsem zaradi geopolitične negotovosti, ki jo povzročajo voditelji svetovnih velesil, obsedeni z lastno veličino ter nagnjenostjo k populizmu in nacionalizmu.
Tako je, na primer, včeraj v britanskem dnevniku Financial Times svoje razmišljanje, zakaj se bori proti ponovni izvolitvi Donalda Trumpa, objavil njegov nekdanji direktor za komuniciranje Anthony Scaramucci. »Ta zlovoljni narcis verjame, da sam lahko uredi severnoatlantski sporazum,« je zapisal. »Predsednikov demagoški značaj ne zahteva le lojalnosti, temveč slepo ubogljivost,« je dodal. In še: »S Trumpom sem prekinil ne le zaradi posledic njegovega vedenja za ameriško družbo, temveč tudi zaradi nevarnih posledic njegovega spodkopavanja globalnih zavezništev.« Svet upira oči v ZDA, kjer bodo prihodnje leto predsedniške volitve. Kajti če bodo ZDA kihnile, bo velik del sveta imel hud prehlad.
Za premik naprej je nujno treba spremeniti dialog v državi in miselnost ljudi, ki ne bo težila zgolj k povprečnosti.
Kako smo Slovenci živeli drugo desetletje
Kako uspešno smo pozdravili posledice prehlada izpred desetletja, kaže statistika o življenju Slovencev v drugem desetletju 21. stoletja. Povprečna plača se je zvišala za 17 odstotkov, na začetku desetletja je znašala 1495 evrov bruto, letos 1731.
Minimalna plača se je zvišala za 21 odstotkov na 887 evrov bruto. Načelno bi to pomenilo, da živimo bolje kot na začetku desetletja, a to ne velja za vse. Nadpovprečno so se statistično izboljšali pogoji tistih z nizkimi plačami. Kdor pa je imel leta 2010 povprečno plačo, je zelo verjetno, da ima zdaj podpovprečno. Srednji razred državljanov je v najboljšem primeru na istem kot leta 2010, zelo verjetno pa celo nekoliko slabše. Še posebno če upoštevamo, da je to razred prebivalcev, ki si želi kupiti nepremičnino. Potem pa je tu še skupina tistih, ki so izgubili delo in so trajno brezposelni – leta 2010 so imeli minimalno plačo, zdaj pa večinoma živijo od socialnih prejemkov.
Že 19. leto zapored se je iz Slovenije izselilo več Slovencev, kot se jih je priselilo. Lani se je v Slovenijo vrnilo 4300 slovenskih državljanov, največ iz Nemčije in Avstrije, medtem ko se jih je odselilo 6600. Podatke zbira statistični urad, omenjene številke so zgolj za slovenske državljane. Ni problem odhod izobraženih mladih v tujino, pridobivanje izkušenj v tujini je več kot zaželeno, problem je, če teh izobraženih ljudi ne znamo privabiti nazaj. Problem je, če tu ne najdejo pogojev za življenje in nadaljevanje kariere.
Kaj pa številke na ravni države? Če se primerjamo z EU, zaostanka v desetletju še nismo odpravili. Medtem ko smo leta 2008 dosegali 90 odstotkov povprečja EU, smo leta 2010 padli na 83 odstotkov povprečja EU. Bruto domači proizvod na prebivalca v standardih kupne moči je v Sloveniji leta 2018 znašal 87 odstotkov povprečja EU. To pomeni, da se blaginja v drugih državah članicah EU hitreje povečuje kot v Sloveniji. V tem desetletju smo tudi za skoraj 700 milijonov evrov povečali letno porabo iz zdravstvene blagajne, ta zdaj znaša tri milijarde evrov. Smo kakovost zdravstvenih storitev tudi izboljšali, smo zdravstveni sistem naredili trdnejši, bolj vzdržen in boljši za pacienta? Vprašanje je retorično, odgovor je skrb vzbujajoče nikalen.
Česa smo se naučili
Je Slovenija žrtev tega, da politična elita ni določila vizije, ali pa smo žrtev preveč vizij, kar se kaže v skrb vzbujajoči disfunkcionalnosti države, zaradi česar nam ni uspelo doseči niti povprečja blaginje EU? V 90. letih prejšnjega stoletja smo sanjali, da bomo nova Švica – ampak koliko je bil ta cilj sploh posledica strateškega razmisleka in realnih možnosti? Zgolj zgodovinska primerjava o primernosti, da bi Slovenija lahko postala Švica: do 19. stoletja je Švica namreč prodajala vojaško varnost, švicarske gardiste so najemali tako papeži kot francoski kralji (Ludvika XVI. sicer niso ubranili pred revolucionarji), nato pa so ugotovili, da je donosneje ponujati finančno varnost za najbogatejše. Se vam zdi, da v Sloveniji prevladujeta miselnost in podjetnost, da bi najbogatejšim ponujali varnost in plemenitenje njihovega premoženja?
Čeprav smo v velikosti države najpogosteje našli izgovor in opravičilo za vse neuspehe, se prav majhnost kaže kot izjemna prednost pred velikimi. Zato je v današnjem hitro spreminjajočem se svetu takšno državo precej lažje in hitreje modernizirati, če jo vodijo razumni, razgledani in odločni politiki. A za premik naprej je nujno treba spremeniti dialog v državi in miselnost ljudi, ki ne bo težila zgolj k povprečnosti. Če bo to naš cilj, če si bomo to postavili kot nacionalni interes, nam bo uspelo privabiti nazaj v domovino tudi mlade, ki so v tem desetletju iskali boljše možnosti za življenje v drugih državah, da bodo oplemeniteni z izkušnjami iz tujine sodelovali pri razvoju Slovenije.
