Jajce

»Sedanjost je jajce, ki ga je znesla preteklost in ki ima pod svojo lupino prihodnost.« Tako je govorila ameriška pisateljica Zora Neale Hurston in tako se prav zdaj počutimo mi, ko barvamo jajca v prepričanju, da bomo okrasili sedanjost, pa vendar ostali globoko vdani preteklosti, hkrati pa polagali velike upe v prihodnost.

Medtem ko dolge ure kuhamo jajca v vodi s čebulnimi lupinami ali lističi črnega čaja, vso dolgo zgodovino zajamemo v popolno obliko nastajanja. Vračamo se na sam začetek življenja.

S tem poistovetimo Vzhod in Zahod, ki na enak način barvata jajca, le da imata za to vsak svojo obrazložitev. V Babilonski stolp vrnemo vse jezike, tako da se nenadoma med seboj do popolnosti razumemo, združujemo ženske in moške ter samim sebi pojasnjujemo, kako smo si pravzaprav vsi ljudje in vsi narodi podobni – »kot jajce jajcu«.

V jajcu je nekaj skrivnostnega, posebno če je njegova lupina rdeča ali rjava ali kadar dolge dneve počiva v košari, polni trave, iz katere nas čokoladni zajec vabi na potovanje v Aličino čudežno deželo in obljublja, da bomo šele tam dojeli, zakaj so jajca pisana.

Ta velikonočni simbol vzbuja v nas tudi nekakšno posebno ustvarjalnost, tako da si želimo po njem risati in ga spreminjati v jajce kaosa ali uganko večnega rojevanja. Pomladi dopustimo, da na njegovi lupini oplemeniti tradicijo, osmisli vero in izkoristi praznoverje, tako da postane že sam obred razlog za veselje, ko z vršičkom svojega jajca razbijemo jajce v roki brata ali sestre in ko se pri tem povsem brez vzroka smejimo, srečni, da smo skupaj in da je zajtrk malce drugačen od običajnega.

Na robu krožnika ostanejo pisane lupine, medtem ko solimo rumeno oko, ki spominja na sonce, in dolgo razmišljamo o Zorinem stavku, v katerem je preteklost koklja, sedanjost pa univerzum, iz katerega se bo izlegla prihodnost, takšna, kot jo bomo danes obarvali, porisali in na koncu pojedli z malce soli, le toliko, da okus tradicije ne bo preveč plehek.