Ljudje se radi obregnemo ob druge. Ne pravijo zaman Italijani, da ženski las potegne več kot sto parov volov – in najbrž prav toliko komentarjev. Zgodilo se je, da je možakar močnejšo mladenko za pultom pobaral, kdaj bo zibala. Vsi, tudi neposvečeni, smo izvedeli, da je trebušček zrastel le zato, ker rada dobro je. Opravičilom ni bilo konca.
Po dolgem času se srečata stara znanca. »Si pa shujšal. Pravi mladenič! Povej, no, kaj ješ,« pravi prvi. Pa izve, da ima človek še mesec življenja ...
Ljudi na drugih očitno pritegujejo trebuščki, ki so se zaoblili ali uplahnili, odkar so se zadnjič videli, ustnice, ki so se čez zimo čudežno povečale, prsi, ki so se napele ali povesile, zadnjica, ki jo je od jeseni razgnalo ... In kot da že pogled ni dovolj, z vajeti uhajajo tudi jeziki. Mojster besede Moravia je enkratno popisal čudeže v komunikaciji. Njegov romaneskni junak Lucio je obupan šel v svet iskat odgovorov na vprašanje, ali se da živeti v obupu in si ne želeti umreti, in mislil, da je že po pol ure na parniku našel sorodno dušo v rdečelaski. Vso pot si je z njo s pogledi izmenjeval eksistencialne muke v prepričanju, da jo muči isto vprašanje. Upe mu razblini njen mož, ki pristopi in pove ime hotela, kjer se bo nastanil z ženo. Lucio se mu začne zahvaljevati, češ da bo rad poiskal njun hotel. Ne, mu zagrozi možak, tega vam nisem povedal, ker bi vas želel videti, ampak da naredim konec nesramnemu spogledovanju z mojo ženo. Opravičilom ni bilo konca ...
Pred časom smo peljali na sprehod družinsko zverino, kar srečamo par, ki nas pozdravi: »Ta pa rad jè ...« Ozrem se: za mano gresta moja boljša in naša štirinožna polovica. »Ali mislite mojega psa ali mojega moža?« Opravičila nismo dočakali ...
Najbrž sem izgubila njuno naklonjenost. A kaj je to proti nenačetemu zaupanju najzvestejšega prijatelja? Nikogaršnji trebušček, ne samo njegov, ne more biti predmet razprave kogarkoli, ki si vzame pet minut za sodbo o drugih. Ne bodimo kot Lucio. Zmanjkalo bi nam opravičil.