Kako sem za dva dni moral v karanteno

Ljubljana - Kaj se zgodi človeku ali narodu, ko izgubi zavedanje, da bi mu kdaj lahko šlo tudi slabše in da sedanje stanje ni samoumevno? Je življenje v miru, varni in socialni državi res lahko večno in se ne more poslabšati?

Ta teden je svetovna zdravstvena organizacija WHO izdala poročilo o dramatičnem porastu ošpic v Evropi. Dovolite mi, spoštovani bralci in bralke, da na svoji komični osebni zgodbi tega tedna opišem, kako se posamezniku lahko zaradi tega spremeni življenje. Priznam, da do tega tedna staršev, ki nasprotujejo cepljenju svojih otrok proti nalezljivim boleznim, nisem imel na seznamu skupin, ki lahko resno ogrozijo življenje drugih ljudi.

Cepljenje proti nalezljivim boleznim sem vedno razumel kot civilizacijsko pridobitev in nasprotovanje pridobitvam sem razumel kot izraz pluralnosti družbe. Ampak nekaj drugega je, če človek verjame, da je Zemlja ravna ploskev, kot pa, če nasprotuje cepljenju in s tem ogroža druge ljudi.



Sem v letih, ko mi športni izzivi pomenijo veliko. To poletje sem, na primer, v počastitev združitve Prekmurja z matično domovino v treh dneh z otrokoma prekolesaril od Obale do Prekmurja. V potapljanju na dih sem dosegel svoj osebni rekord; sicer dvomestna številka, a vem, da se ob dosežkih Alenke Artnik, Neže Čeč in Sama Jeranka z njo ne morem javno pohvaliti. Minulo soboto sem imel 50-kilometrski tekaški podvig. V nedeljo zjutraj sem se nato zbudil z vročino in ves pikčast. Ker v ponedeljek ni bilo bolje, srbečih pik pa je bilo po telesu vse več, sem šel k zdravnici.

Takoj je posumila, da imam ošpice.

Zdelo se mi je smešno in neverjetno, saj sem bil kot otrok vendar cepljen. Povedala mi je, da enkratno cepljenje (naša generacija je bila »po programu« cepljena zgolj enkrat) načeloma ustvari dovolj protiteles, ampak poudarek je na načeloma. V praksi to pomeni, da ni nujno, da je protiteles dovolj. Vsi simptomi so po njenem mnenju kazali na ošpice, poleg tega sem bil pred desetimi dnevi na turistično obleganem kraju in z lahkoto bi prišel v stik z nekom, ki je prenašalec nevarnega virusa.

Pravila, ki jih ima zdravstveno osebje v takšnih primerih, so nedvoumna, zato mi je odredila dvodnevno popolno karanteno, dokler na podlagi izvidov ne bo izključena okužba z ošpicami. Dejstvo je, da v Sloveniji med letoma 2000 in 2010 sploh ni bilo ošpic, zato jih zdravniki niso videli v živo in so se prisiljeni zanašati na laboratorijsko potrditev.

Želel sem se pogajati, češ da bom previden pri stikih z drugimi, ampak res ne morem v karanteno. Odvrnila mi je, da so ošpice med virusi najbolj nalezljive. Za širjenje bolezni je dovolj, da se nahajamo v istem prostoru z občutljivimi ljudmi, zato v primeru, da zbolimo, ne pomaga nič, razen popolne osamitve.

V roke sem vzel telefon in ji prebral svoj torkov urnik: zjutraj ob sedmih imam trening, ob devetih obravnavo na sodišču, kjer naju s kolegom Bojanom Rajškom toži oseba, za katero smo razkrili, da je kradla električno energijo, ob desetih imam sestanek z upravo, ob enih pomemben sestanek zunaj hiše, ob dveh kolegij uredništva, ob treh zobozdravnika, za pol peto se je napovedal nekdo, ki nam želi predstaviti idejo o poslovnem partnerstvu – torej ne morem v karanteni čakati na izvide. Nisem pretiraval, moj urnik je bil res tak.

Poleg tega, sem zaključil, se mi bodo vsi smejali, če jim povem, da je zdravnica domnevala, da imam ošpice. »Si predstavljate, kako bodo vsi, ki so bili v stiku z vami, jezni na vas, ker bodo morali v primeru pozitivnih izvidov skozi enako proceduro,« mi je odvrnila zdravnica. »Se zavedate, kako bi ogrozili zdravje drugih, če bi kužni prišli v stik s tistimi, ki niso odporni proti ošpicam? Ošpice povzročajo visoko vročino, ki lahko vodi do vnetja možganov, pljučnice, smrti …«
 

Zakaj je vprašanje cepljenja postalo tako aktualno?

Po letu 2010 je bila večina okužb z ošpicami prenesena iz tujine, največ prenosov se je zgodilo v zdravstvenih ustanovah. Primer ekstremne obremenitve zdravstvene ustanove se je pripetil, ko je bolan oče z akutnimi ošpicami pripeljal otroka na pediatrično kliniko, tam je na več lokacijah vzpostavil več kot dvesto stikov, ki jih je bilo treba poiskati, izprašati in v nekaterih primerih tudi testirati.

Pri nas je še vedno dolžnost staršev, da svoje otroke cepijo, najprej pri treh mesecih z mrtvimi cepivi proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in povzročiteljem pljučnic. Nato po enem letu z živimi cepivi zoper ošpice, mumps in rdečke.

Nekaj zdravniške teorije: cepivo seznani imunski sistem z mrtvimi ali okvarjenimi povzročitelji, zato proti njim izdelamo protitelesa, s čimer se izognemo bolezni in njenim posledicam. Statistika kaže, da se pri dveh do treh odstotkih otrok zaradi slabše delujočega imunskega sistema ne razvije odpornost, zato jim cepivo ne pomaga. Cepljenje namreč deluje kot ukrep, ki predpostavlja razvit imunski sistem.

V Sloveniji je precepljenost prebivalstva še vedno več kot 95-odstotna, zato nevarnosti epidemije ni, vnos virusa povzroči le omejene izbruhe, kakršnim smo že bili priča. A epidemije ošpic so v zadnjem letu zasledili ne tako daleč stran od nas, v Italiji, Srbiji, Romuniji in na Hrvaškem. Kaj pa bi se zgodilo, če pri nas starši svojih otrok ne bi cepili? Brez cepljenja bi zaradi ošpic vsako generacijo imeli za šolski razred manj otrok – ker bi umrli ali ostali hudo možgansko prizadeti. To je več otrok, kot jih na leto umre zaradi prometnih nesreč.

Torkovo osamo sem preživel pretežno na spletu in »težil« zdravnikom, naj mi razložijo ošpice, predvsem glavni argument nasprotnikov cepljenja, da cepljenje povzroča avtizem. Zdravniki so mi zatrdili, da so v zadnjih dveh desetletjih epidemiologi v večini velikih in dobro organiziranih zdravstvenih sistemov spremljali več milijonov cepljenih in necepljenih otrok in niti ena od študij ni zaznala povezanosti med cepljenjem in avtizmom. Avtizem je namreč razvojna genetska motnja, ne posledica cepljenja.

Poigral sem se s številkami: v Sloveniji se na leto rodi okoli 18.000 otrok. Skoraj 1000 otrok na leto ni cepljenih. Najmanj desetino staršev, torej skrbniki 1800 otrok, pa je cepljenja strah. Skrbijo jih posledice, ki bi jih cepljenje utegnilo imeti za njihove otroke, in to utemeljujejo še z zgodbami iz bližnje in daljne soseščine o tem, kako je neki otrok od sosedovih znancev po cepljenju ostal prizadet. Ta strah spletna omrežja in skupnosti neredko spremenijo v obsesijo. Izkušnje zdravnikov so, da teh staršev ne morejo prepričati o nasprotnem.

Toda predstavijo jim tveganja, ki v Sloveniji zaradi dobre precepljenosti ne obstajajo, se pa ekstremno povečajo ob obisku večine držav na jugu. Se starši zavedajo, da necepljenega otroka namesto veselja na eksotičnih počitnicah lahko doleti le samoplačniško zdravljenje na intenzivnem oddelku? Starši smo glede tega, kaj je za naše otroke dobro, vedno pragmatični.
 

Novodobni egoisti

Kdo so ljudje, ki imajo brez farmacevtske in medicinske izobrazbe tako jasno izdelano mnenje o cepljenjih? Kdo so ljudje, ki ne bi cepili lastnih otrok in jim je vseeno, da ogrožajo življenja tistih otrok in odraslih, pri katerih cepivo ne deluje? Zdi se, da je to sloj ljudi, ki je prepričan, da je v primerjavi z drugimi »pametnejši in bolj informiran«, z razmeroma visokim življenjskim standardom, si lahko privošči samoplačniške storitve zase in za svoje otroke ter tudi alternativen način življenja, od izobraževanja, prehrane in življenjskega sloga do dvoma o sistemih. Kot starši sodijo v tisto kategorijo, za katero velja oznaka »preveč pozorni starši«. O politiki in vodenju države vedo vse, a ne hodijo na volitve, ker se jim to ne zdi smiselno. EU je zanje zbir slabega. Civilizacijski dosežki so nekaj, nad čimer vzvišeno vihajo nos. V nekih drugih časih bi jim rekli egoisti, ki ne zmorejo pomisliti, da s svojim ravnanjem lahko ogrozijo druge. In dodali, da se radi sprejo z belim kruhom.

P. S. V torek zvečer so bili izvidi testov na ošpice negativni, nikogar nisem ne ogrozil ne okužil. Test je tudi pokazal, da imam v telesu dovolj protiteles. Verjetno je bila atipična viroza, do danes sem že povsem okreval.