Ambientalna glasba, ki sta jo v petdesetih in šestdesetih letih začela ustvarjati John Cage in David Tudor, z dodatki elektronike pa v sedemdesetih dokončno utemeljila Harold Budd in Brian Eno, je ena od vej sodobne popularne glasbe, ki najbolj vznemirja mojega psa. Glasba »za ozadje«, ki nima ezoteričnih, ampak izrazito umetniške namene, ima namreč dva nivoja, na katerih jo lahko doživljamo. Lahko jo vrtimo kot glasbo za ustvarjanje (prijetnega in seveda tudi neprijetnega) ambienta, hkrati pa jo lahko poslušamo tudi kot praviloma kompleksno in le za nepozorno uho monotono zaporedje zvokov.Tu nastopijo pasja ušesa, ki prva ...