Prvi v vrsti

»Sprašuješ me, česa naj se predvsem izogiblješ,« je pisal Lucij Anej Seneka pred slabimi 2000 leti prijatelju Luciliju. »Množice. Ne moreš se ji varno prepustiti. Jaz vsaj ti priznam svojo slabost: nikdar se ne vrnem domov tak, kakršen sem odšel.«Gre seveda za nekaj splošno človeškega, a zdi se mi, da v Sloveniji precej izrazito izgubljamo uglajenost, plemenitost, vrlost v drobnih medsebojnih odnosih z neznanci – in da o tem premalo razmišljamo. Tam, kjer je to najbolj nepomembno, v »množici«, je naša neuglajenost najbolj očitna. Pred ljudmi, ki nas poznajo ali pred neznanci, ki nas prijazno nagovorijo, se namreč ...