Kaos na Švedskem

Zagotovo si začetka svojega prvega poročanja s svetovnega prvenstva nisem zamišljala takšnega, kakršen je bil. Menjava treh letal do 2500 km oddaljenega Åreja, ki je na papirju napovedovala trinajst ur potovanja, je bila pričakovana, vzela sem jo kot izziv. A se je zataknilo že ob prvem pristanku na letališču v Frankfurtu, od koder bi morala nadaljevati pot v Stockholm, nazadnje še v Östersund.
 

Zadnjič premaknili let za dokončnih sedem ur

Snežni metež v Stockholmu je povzročil pravi kaos, težave so bile še na Bavarskem, letala so zamujala, v Stockholm pa se niso odpravljala več ur. Vsi urniki so se postavili na glavo. Medtem ko so televizijskim kolegom in predstavnikom smučarske zveze zamaknili odhod proti Stockholmu za dve uri, nato pa jih pustili še tri ure sedeti v letalu, preden so se podali v švedsko prestolnico, od koder jim je uspelo ujeti še zadnje letalo za Östersund, sem sama obtičala v Frankfurtu. Ni me skrbelo. Letela sem z uveljavljeno družbo, za katero sem menila, da se odlično znajde v kriznih situacijah. Pa ni bilo tako. Nihče ni obvladoval situacije. Med drugim jim je, ko so zadnjič premaknili let iz Frankfurta v Stockholm za dokončnih sedem ur, odpovedal še tiskalnik za bone za večerjo nezadovoljnih potnikov.



Jasno je bilo, da isti dan ne bom dosegla cilja. Domine so se podirale ena za drugo; izgubila bom vsa možna letala za Östersund, plačan prevoz z letališča v 80 km oddaljen Åre, jutranji prevoz iz hotela v 15 km oddaljeno novinarsko središče, navsezadnje tudi dogajanje ob smučišču. Pomislila sem, da v celem dnevu nisem videla dnevne svetlobe, moj cilj pa je postalo čakanje v nedogled. Ko sem že postajala nejevoljna, sem pomislila na Marušo Ferk. V poznih nočnih urah je pristala na letališču v Stockholmu, še vedno z mislijo na štart na smukaškem treningu. Pomislila sem na veljake pri Mednarodni smučarski zvezi, na to, kako nečloveške urnike pripravljajo – še dan prej je smučala na slalomu za Zlato lisico. Moja nejevolja se je zdela samo še – neumna.
 

Z vlakom do 600 km oddaljnega Åreja

Popotniško dogodivščino sem končala ob pristanku v Stockholmu v mravljišču z drugimi potniki z izgubljenimi leti in prtljago, katerim je bil po polnoči na voljo samo en uslužbenec in obvestilo, napisano na roke: Če potrebujete hotel, si ga najdite, mi vam ga ne moremo zagotoviti. Namesto da bi se čez pet ur komolčila s tisoč drugimi nezadovoljneži za nov let, sem raje sedla na vlak do 600 km oddaljenega Åreja. Po 32 urah se je potovanje končalo. Uspešno.



Vedno pravimo, da je v vsakem slabem nekaj dobrega. Pozitivo je prinesel mlad švedski par, ki sem ga spoznala med čakanjem. On voznik reli krosa, ona njegovo dekle. Bila sta na gala prireditvi v Budimpešti, kjer je prejel nagrado v evropskem prvenstvu. Povabila sta me v poslovno ložo. Tudi sopotnik v vlaku mi je razkril nekaj zanimivega: »Ne, karte ti ne bo nihče pregledal, ponoči nočejo zbujati potnikov.« In še eno: zaradi deseturne zamude vlaka so vsi potniki, še preden so se lahko pritožili, dobili bon v vrednosti 50 evrov. Nekaj podobnega kot pri nas, sem si ironično zamomljala. Ne, nisem bila jezna na Švedsko. Ko se je začelo prebujati jutro nad zasneženo pokrajino, sem pozabila na vse zaplete.