Kdor ne skače – je na tleh

In ni Slovenec! Slovenec si namreč le tisti kratki čas v trenutku poskoka, ki te zaradi vpliva kinetike na možgane in zaradi občutka breztežnosti navda z občutkom veličine. Nerodno pri iskanju identitete v poskoku je le to, da je objektivno trajanje tovrstne identitete precej kratko – vsa čast izjemam z nabildanimi mišicami in vulkansko energijo! A povprečen prebivalec Slovenije ni zmožen nenehnega odrivanja v poskok, pa naj gre za polko ali športno navijaštvo, in zato, logično, veliko večino svojega življenja preždi na tleh z občutkom izgubljene identitete.

Glede na povprečno stanje slovenskih kvadricepsov (sprednje stegenske mišice) rešitev pred občutki izgubljenih slovenskih identitet ni frenetično iskanje navijaških ali narodnozabavnih dogodkov, ki bi upravičevali čim bolj pogosto odrivanje v zrak. Čustvo pripadnosti, ki ga učeno imenujemo identiteta, je namreč mogoče najti ne le v zraku, ampak tudi na tleh. Čeprav je izraz, da si na tleh, v našem jeziku skoraj sopomenka za depresijo (angleški »on the ground« pa pomeni hvalevredno praktičnost in realizem), je vendarle mogoče najti identitetni smisel tudi na trdnih, slovenskih tleh – pa ne le kmečkih (kjer še znamo biti pozitivno »prizemljeni«), ampak tudi urbano asfaltiranih. Treba se je le nekoliko umiriti in takemu stanju najti čustva, pri katerih za polnokrvno užitje trenutka ne potrebujemo kinetičnega draženja možganov in zamegljenega vida.

Ob tem pa ravno čustva, s katerimi se poistovetimo s svojim vsakdanjim življenjem, še kako krvavo potrebujemo – in sploh ne predvsem zato, da bi nekaj »doživeli« (to je mogoče doseči tudi s tekočo ali tabletarsko kemijo), ampak zato, ker se brez polnega poistovetenja z realnim življenjem ne moremo z njim aktivno soočiti in ga ustrezno urejati. Zato se nam življenje pod vplivom entropijskih zakonov nujno začne razsuvati in nam prej ali slej uide v neželene in neprijetne smeri.

Identiteta je torej ljubezenski mozaik pripadnosti, od katere imamo toliko življenjskih koristi, da jih nočemo in si jih niti ne moremo privoščiti spustiti iz rok, ker nočemo tvegati razsutja življenja, kot ga imamo radi zase in za ljudi okoli nas. Lep primer je jezik – naučimo se ga v družini in nam omogoča povezanost z družino in nato povezanost s svojim okoljem. Samo največji mazohisti bi privolili v to, da bi jeziku, v katerem znamo čustveno in socialno polnokrvno živeti, v lastni državi vzpostavili alternative – pa čeprav z najbolj perspektivnim mednarodnim jezikom, angleščino. Identiteta kot vsako drugo čustvo namreč ni samoumevna, ampak se v človekovi podzavesti kalkulantsko spreminja in obrača glede na koristi, ki mu jih prinaša. Dokler imamo na javnih šolah in univerzah obvezen pouk v slovenskem jeziku, je identifikacija z njim pri vseh slovenskih učencih in študentih pričakovan rezultat zaradi oportunitetnih koristi, ki jih prinaša javno financiran študij. Če uvedemo enakovredno možnost brezplačnega študija v slovenskem in angleškem jeziku, bo oportunitetna tehtnica pri marsikom pokazala drugačen rezultat kot zdaj. Vprašanje je, ali si kot mala družba tega želimo in ali znamo predvideti posledice. Identiteta pač ni samoumevna in stalna, ampak jo kot družba zavestno usmerjamo in ohranjamo z aktivnim vzdrževanjem pogojev za »ljubezen«. Če kot družba za določene vrednote ne skrbimo toliko, da se jih ljudem »splača« prakticirati, ne pričakujmo, da jih bomo lahko ohranili samo s praznim ideološkim govoričenjem ali moralnimi nauki.

Lep primer je socialna identiteta, ki je med Slovenci v tem trenutku močno razvita – da vsakemu državljanu pripada pravica do šolanja in zdravstvene oskrbe. V tem trenutku, na primer, ni Slovenca in pravzaprav tudi ne Evropejca, ki se mu ne zdi samoumevno, da je človek, ki zboli, deležen polne zdravstvene oskrbe brez bojazni, da je ne bo mogel plačati. Ta identitetni panevropski obrazec je tako močan, da ne glede na trenutno politično usmeritev in ne glede na organizacijo zdravstva v nobeni evropski državi ni politika, ki bi mu prišlo na misel zamajati financiranje zdravstva v smer, ki bi ogrozila idejo zdravstva kot osnovne državljanske dobrine. Pa vendar se v našem lastnem okolju, v »najbolj socialistični državi EU«, vedno bolj normalizira samoplačniško zdravstvo za vrsto storitev, ki jih deklarativno obljublja zavod za zdravstveno zavarovanje, v praksi pa zaradi čakalnih dob niso dostopne, ko jih človek potrebuje. Normalizacija tega obrazca je dosegla že stopnjo, da mnogi ljudje, ki bi v resnici krvavo potrebovali zdravstveno storitev, zaradi pomanjkanja denarja raje šepajo, obležijo na postelji ali kako drugače životarijo in trpijo – natanko to, kar naši politiki radi populistično očitajo zdravstvenemu sistemu v ZDA.

Pri vsem pa je najbolj neverjetno, da Slovenci z vsem deklariranim socialnim čutom tega pri svojih bližnjih, kjer se težave zares dogajajo, ne opazimo. Opazimo vsako nabuhlo politično izjavo v medijih ali na spletu, slepi pa smo za resnične težave in bolečine svojih bližnjih in sosedov. Morda zato, ker smo vajeni živeti le, ko skačemo! Pravi Slovenci živijo le za trenutke, ko so visoko v zraku, takrat pa ni časa gledati, kako je na tleh.

***

Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.