Ste že kdaj v morju srečali morskega psa? Jaz sem ga. Najprej smo opazovali morje s kenijske obale Indijskega oceana, kjer so se domačini z grozo v očeh zakleli, da se za nič na svetu ne bi potapljali zunaj koralnega grebena. Naslednjega dne smo odšli z ladjico kilometer od obale na odprto in naredili prav to, česar domačini ne bi za noben denar. Mi smo za razliko od njih še plačali, da smo se lahko potopili.
Ni bilo treba dolgo čakati, že je prišel en tak konkreten, trimetrski. Zanašal sem se na srečno zvezdo, zaradi katere bi pes prej pograbil koga drugega kot mene. Vsi smo se držali za skale pri dnu, on pa je krožil kakih šest metrov stran in se nas očitno bal, saj ni prišel niti meter bližje. Vsi smo preživeli ta potop, čeprav sem se na smrt prestrašil, ko smo deset minut kasneje na površini čakali na ladjico, da nas pobere. V tistem sta le meter od mene skočila iz morja radovedna delfina. Srce je padlo v kopalke.
Večkrat prej in potem sem v morju v glavi ustvarjal nelagodno predstavo, kaj bi bilo, če bi se iz neskončne modrine prikazala pošast. Enkrat sva z Radošem na vso moč hitro izplavala na jadrnico, ker sva zagledala nekaj belega v temnomodrem okolju. Kasneje sva ugotovila, da je to bila bela najlonska vrečka.
Zato si zdaj vsaj približno predstavljam, kako je kopalcem v Dalmaciji, ko vsak večer gledajo posnetke nespornega morskega poglavarja, kako brezskrbno se pase v najlepših samotnih zalivčkih med Makarsko, Bračem, Primoštenom in morda Kornati. Na dan lahko ta najhitrejša riba preplava (najmanj) stokilometrsko razdaljo.
A tisti, ki mislijo, da v našo lužo psi ne priplavajo, se zaman tolažijo. Tudi Tržaški zaliv radi obiščejo vladarji mokrega kraljestva. Glava in domišljija sta največji sili na svetu. Zato odkrito priznam, da tudi sam pri vseh potopih v ta pogosto zaničevani mini ocean te dni pogosteje malce pogledam okoli sebe. Vsaka zver namreč pritaca ravno tedaj, ko najmanj misliš nanjo.