Lokalne novice zadnje dni močno prekašajo izjave Donalda Trumpa, Borisa Johnsona in Mattea Salvinija. Zanima me samo dvoje: kaj bo s paradižnikovo šalšo (omako) in kako se bom umival, ko bodo pipe suhe in bo zunaj peklensko vroče.
Branjevka Marija mi je včeraj na tržnici razkrila preroštvo. Paradižniki na prostem (torej tisti pravi) kasnijo vsaj dva ali tri tedne. Poleg tega je na vsaki rastlini samo desetina plodov. Nas čaka nacionalna paradižnikova katastrofa?
Še hujša je grožnja o neizbežni suši iz vodovodnih pip. Čeprav je minilo že kakih 35 let, so se v spomin zarezala poletja, ko je sluz preplavila morje, Rižanski vodovod pa je bil prisiljen zaradi suše zapirati dobavo vode. Na stranišču nisi mogel potegniti vode, posode nisi mogel pomiti, ker je v ceveh le klokotalo, iz pip pa je namesto vode pihal zrak. Večkrat se je zgodilo, da smo ostali namiljeni pod prho, ko je vode zmanjkalo. In potem smo brisali milnico s kože, kakor smo vedeli in znali. Še huje je bilo, ko se je telesa oprijela morska sluz in se je zlepila v lepljivo umazanijo, ki je srbela in dražila čez in čez. Človek bi se požrl. Ostala je samo ena rešitev – napili smo se ga in napetosti so čez noč izginile. Preživeli smo vsa sušna poletja, čeprav brez domače zelenjave, brez rožic v vrtu, z manj turisti. Tudi sluzi v morju ni več. Padle so teorije, da je sluzenje posledica človeškega onesnaževanja, pretiranega vnosa detergentov.
Če smo preživeli osemdeseta, če smo preživeli množične roje pekočih meduz (mesečink), sluzi in vse letine suhih pip, bomo preživeli tudi ta dva kratka poletna meseca. Prej ali slej pride september, jesenski dež in poplave tudi v Piranu. Še tista nesreča, ko je v vodovod vstopila fekalna voda in se je zastrupilo pol Pirančanov in njihov turistov, je že po pičlih 11 letih utonila v pozabo.
Bomo pa pili več malvazije in refoška. Čaka nas malvazijsko in refoškasto poletje. Juhuhu!