Le kaj bi vprašal Karl Marx?

Ne bom lagal. Nisem pripravljen. (Smeh.) – Tako je na vprašanje, če je že kdaj dal kakšen intervju, duhovito odgovoril GPT-2. Za tem prav nič atraktivnim imenom, ki spominja na ime kakega sila oddaljenega planeta ali na računalniško ustvarjeno geslo, je jezikovni program, podprt z umetno inteligenco. Usposobljen je, da s svetovnega spleta zajame ogromne količine besedila in glede na »ukaz«, kot sta vprašanje ali prvi stavek neke zgodbe, ustvari verjeten odgovor oziroma nadaljevanje besedila.

Človek, ki je spraševal to programsko čudo, je bil Tom Standage, namestnik urednika britanskega tednika Economist. »Da bi osvetlili prihajajoče leto, črpa ta publikacija iz široke palete strokovnih znanj,« je začel uvod v intervju, objavljen v posebni letni izdaji Economista – The World in 2020. Ter nadaljeval: »Ne glede na to pa imajo vsi naši sodelavci nekaj skupnega: ljudje so. Toda tehnološki razvoj pomeni, da danes za mnenje o prihajajočem letu lahko vprašamo tudi umetno inteligenco.« Standage je pri tem še pripomnil, da intervju z GPT-2 ni bil editiran.

Economist je seveda medij z veliko začetnico in s častitljivo ter dolgo zgodovino. Še vedno se ponaša s skoraj milijonom naročnikov tiskane izdaje in malo manj kot dvema digitalne. V 177 letih je na vrhu zamenjal 17 odgovornih urednikov, leta 2015 je to prvič postala ženska, Zanny Minton Beddoes.



Programska zasnova tednika, ki je znan tudi po tem, da pod članki ni podpisov avtorjev, izhaja iz zavzemanja za klasični in ekonomski liberalizem. Podpira svobodno trgovino, globalizacijo, svobodno priseljevanje in kulturni liberalizem ter velja za enega svetovno najkompetentnejših medijev »o javnih zadevah«. Njegov redni bralec je bil sredi 19. stoletja tudi Karl Marx. V svojem zgodnjem delu Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta (1852) ga je označil za »glasilo finančne aristokracije«. To sicer ni bil kompliment, se razume, pa vendar je bil Economist eden glavnih virov, iz katerih je Marx črpal informacije o takratnem gospodarskem dogajanju, življenjskih navadah ter zvijačah kapitala in njegovih posledicah za družbo (in, seveda, za prihajajoči razredni boj). Z malce pretiravanja bi lahko rekli, da je imel veliko zaslug za Marxovo življenjsko delo Kapital prav tednik Economist.

Besede njegovega ustanovitelja Jamesa Wilsona so še danes odtisnjene na strani, ki napoveduje vsebino vsakokratne aktualne izdaje: »Economist, ki izhaja od septembra 1843, sodeluje v hudi tekmi med inteligenco, ki sili naprej, in malovredno, plašno nevednostjo, ki ovira naš napredek.« Leta 2020 je »inteligenca, ki sili naprej«, očitno postala tudi umetna inteligenca. Biti umetna inteligenca, intervjuvana za posebno izdajo tako ugledne publikacije, pač ni kar tako.



In kaj je ta »inteligenca, ki sili naprej« odgovorila na vprašanje o tehnologijah, ki bodo letos vredne pozornosti? »Rekel bi, da je zelo težko omejiti listo. Svet je poln moteče tehnologije z resničnim in potencialnim globalnim vplivom. Najpomembnejša je umetna inteligenca, ki postaja eksponentno vse močnejša.« In kaj GPT-2 meni o prihodnosti te inteligence, pravzaprav o samem sebi? »Dobro bi bilo, če bi tehnologijo uporabljali bolj odgovorno. Povedano drugače: obravnavati jo moramo kot pripomoček, kot orodje.« Prepričana sem, da si je ob tem odgovoru Tom Standage na tiho mislil nekako takole: Glej ga, piflarja. Ali pa vsaj: Sedi, pet. In mama naj pride v šolo.

Na vprašanje, ali so lažne novice, ki jih generira umetna inteligenca, grožnja za prihodnost demokracije in ali bodo vplivale na letošnje ameriške volitve, je GPT-2 jasen: »Ja, najbrž jih bodo imele. Gre samo za vprašanje časa. Lažne medijske zgodbe na splošno generirajo politične kampanje in imajo potencial, da lahko izjemno vplivajo na izide volitev. To pa zato, ker razširjajo napačne informacije, ki pogosto ne temeljijo na dejstvih.« GPT-2 pri tem tudi meni, da Trump ne bo zmagal na volitvah, da bo Kitajska še okrepila svojo globalno moč, kljub temu pa bo razmerje med njo in ZDA zaradi trgovine v prihodnje bolj uravnoteženo, da so svetovni ekonomski obeti precej nepredvidljivi in je na tem področju pričakovati veliko turbulenc, prav tako se spremembe obetajo na geopolitičnem področju, zaradi brexita še posebno v Evropski uniji … in tako naprej.



GPT-2 je tudi poln modrosti. Na vprašanje, ali lahko kaj svetuje »našim bralcem«, namreč odgovori kot kakšen pridigar ali priročnik za samopomoč: »Veliki projekti, o katere menite, da danes niso mogoči, so dejansko mogoči v bližnji prihodnosti.«
Najpomenljivejši – v tem smislu, da ima človek občutek, kot bi se GPT-2 malce norčeval iz njega – pa je njegov odgovor na vprašanje, ali on sam predstavlja korak k razvoju močnejše, tako imenovane splošne umetne inteligence. Torej, ali predstavlja korak k inteligentnemu stroju, ki se bo lahko naučil in razumel vse, kar se lahko nauči in razume človek. GPT-2 je zelo prebrisan. »Nisem korak k splošni umetni inteligenci,« odgovori kot kakšen malo preveč zavzet skavt. Tudi v nadaljevanju ga je ena sama nedolžnost: »Zanima me razumevanje izvorov jezika. Vse, kar lahko delam, je korektno odgovarjanje na vprašanja.«

Mogoče je danes, v dobi, ko je umetnega vse več, inteligence pa vse manj, »korektno odgovarjanje na vprašanja« res poseben dosežek. Pa čeprav bi znal ali bi vsaj moral znati na podobna vprašanja bolj ali manj ustrezno odgovoriti vsak povprečno razgledan in družbeno vsaj za silo angažiran posameznik.

Škoda, da Tom Standage svojega sogovornika na koncu ni vprašal, kdaj bo prišel čas, ko bo on intervjuvanec, GPT-2 pa spraševalec. Z nekaj ljubeznive korektnosti in človeške prizanesljivosti bi GPT-2 najbrž diplomatsko odgovoril, da tako daleč v prihodnost pač ne vidi.

Ampak ta prihodnost je pravzaprav že tu.

In, saj res, le kaj bi GPT-2 danes vprašal Karl Marx? Ali pa bi se v »hudi tekmi med inteligenco, ki sili naprej, in malovredno, plašno nevednostjo, ki ovira naš napredek«, raje odločil za slednjo. In ostal tiho? Le kdo bi vedel? Morda kar GPT-2.