Nasilje v Dišečem pristanišču

»Hongkong ni Kitajska! Ne še!« Takšna gesla so po zidovih pisali radikalnejši demonstranti, ki so v ponedeljek vdrli v poslopje hongkonškega mini parlamenta in nasilje tako prenesli med klopi, v katerih bi morali sedeti demokratično izvoljeni predstavniki ljudstva in varovati vladavino prava, svobodo govora in avtonomijo mesta, ki jim je bila obljubljena, ko so se od tod umaknili britanski kolonizatorji.

Največji absurd je bila kolonialna zastava, ki so jo mladi demonstranti obesili čez grb z bauhinio (simbolom postkolonialnega Hongkonga). S tem niso hoteli povedati, da so bili Britanci vedno dobri. Hoteli so zadati udarec Pekingu in mu sporočiti, da ne sprejemajo nove kolonizacije. Hongkonžani zdaj, tako kot to počnejo tudi Tibetanci ali Ujguri, zahtevajo obljubljeno avtonomijo. In očitno je nekje med limuzinami, modernimi nebotičniki in pregrešno dragimi vilami zrasla nova generacija aktivistov, ki so se pripravljeni žrtvovati za svobodo, ki jim jo Kitajska nenehno krati.

Vodja območne vlade Carrie Lam je na tiskovni konferenci – očitno nehote – opredelila pravi problem. »Danes vidimo dva povsem različna prizora,« je dejala. »Eden je običajni pohod ob 1. juliju, ki je bil miren. Drugi pa je prizor nasilja in vandalizma, ki je šokiral številne prebivalce mesta.« Problem je, da mirne demonstracije, s katerimi so Hongkonžani do zdaj izražali svoje nezadovoljstvo, niso zares učinkovite. Ljudje so hodili, nosili transparente in vzklikali, Peking pa je pustil, da se so utrudili, naslednji dan pa nadaljeval izvajanje tiste iste politike postopne infiltracije v »drugi sistem« iz formule »ena država – dva sistema«, tako da je svoboda govora počasi, a očitno postajala vse bolj nepomembna.

Nasilje v Hongkongu je izraz obupne potrebe po tem, da se nekaj spremeni. Tudi za vandalizem nad zakonodajnim svetom in znašanje nad fotografijami uglajenih poslancev v klopeh iz palisandra, je odgovorna območna vlada, ki že več kot dve desetletji ne posluša, kar ji govorijo državljani, ampak tisto, kar ji šepeta Peking. Vdor v parlament je bilo le še eno opozorilo, da se politika v Dišečem pristanišču ne razvija v pravo smer.

In kako v prihodnje? V Hongkongu se ponoči ni zgodil Trg nebeškega miru, in to samo zato, ker je partijsko vodstvo očitno prepričano, da je še vedno trdno v sedlu. Xi Jinping in Donald Trump se dogovarjata o konsenzu med velesilama in že nasmehi, ki sta si jih namenjala, so bili dovolj, da so se precej zvišale cene na svetovnih finančnih trgih. Kitajski ni treba streljati na Hongkong. Lahko ga potihoma zaduši.

»Vandali« in »uporniki«, ki so vdrli v parlament, bodo kaznovani. Peking pa bo tistemu drugemu delu Hongkonga, ki mirno koraka po ulicah, predlagal, naj na vse pozabi in mirno živi naprej. In Xi bo nato tudi svetu predlagal, naj se teh stvari nikoli ne omenja, naj vse skupaj mine, kot da se nikoli ni zgodilo, tako da se bosta lahko naprej razvijala tudi »pas in pot«. Trumpova Amerika je v to pripravljena a priori privoliti. Kaj pa Evropa?

Hongkong je morda zadnja priložnost za EU, da določi enotno politiko do Kitajske, in to z jasno poudarjeno črto, pod katero bosta dobila tudi gospodarsko sodelovanje in trgovina drugo razsežnost. Tisto, ki se imenuje človekove pravice. Da ne bi tudi mi izgubili te razsežnosti, jo moramo postaviti v vrh prednostnih nalog v zunanji politiki, zunanji trgovini in naložbeni strategiji. Predvsem pa v lastni glavi.

Če bi se zgodilo, da bi samo del tiste množice ljudi, ki so do zdaj mirno hodili po ulicah, pristopil k manjšini omenjenih »vandalov«, ki so razbijali po parlamentu, se bo v Hongkongu ponovil Trg nebeškega miru. ZDA in EU lahko to preprečita. A Trump je že dvignil roki. To ga ne zanima. Ostaja EU. Torej, Evropa, se bomo s kitajskimi veljaki pogovarjali o Hongkongu? Ali bomo raje poiskali bližnjo puščavo in vtaknili glave v pesek. Ne bi bilo prvič.