Njega so obsodili, njo zavrgli. Loči ju veliko stvari, a družita vsaj dve skupni lastnosti. Razumevanje mehanizmov vladanja in želja po politični moči. On je bil predsednik, ona, v povsem drugem času, podpredsednica hrvaške vlade. Oba še vedno preiskujejo zaradi zlorabe državnih pooblastil in finančnih malverzacij.
Ivu Sanaderju sodijo že nekaj let, Martino Dalić so najprej politično odstranili, zatem prijavili državnemu tožilstvu. Pozneje sta oba pojasnjevala vzroke svojega političnega izgnanstva.
Sanader je moral oditi, ker naj bi se ne strinjal z zahtevami po trgovanju s hrvaškim ozemljem ter ni hotel popustiti evropskim pritiskom o določitvi morske meje s Slovenijo.
Dalićevo pa da so moralno ponižali in obsodili, ker je zavrnila zahtevo takratnega lastnika koncerna Agrokor, Ivice Todorića, naj mu država posodi oziroma podari tristo milijonov evrov. To da je bila popolna prelomnica v do tedaj sicer nikjer napisanih, toda vseskozi veljavnih odnosih vladajoče politike in lastnikov koncerna. Ali kot je slikovito opisal eden izmed raziskovalcev takšnega sodelovanja, je v svetu težko najti podjetje, v katerem so zaposleni nekdanji guverner narodne banke, ministra za finance in javno upravo, njuna namestnika, namestnik ministra za gospodarstvo, šef državnih sindikatov, direktor nacionalne televizije, soprog šefinje agencije za zaščito tržne konkurence, soproga podpredsednika vlade in še cela vrsta drugih posameznikov, povezanih z oblastjo. Koncern Agrokor je bil, tudi zaradi tihih pooblastil, ki mu jih je dajala vsakokratna vlada, vedno tudi paralelna oblast v državi.
Oba sta napisala knjigi. Najprej je lani Sanader izdal prvi in letos drugi del obljubljene trilogije. Dalićeva pa prav te dni promovira svoje knjige o zlomu botrskega kapitalizma. Če se Sanader primerja z nemško kanclerko Angelo Merkel, tudi Dalićeva samo sebe oceni visoko, kot samosvojega osamljenega jezdeca, ki rešuje državo pred težavami. Napisala je, da je kriva zgolj zaradi neobičajne strasti, s katero se je posvetila reševanju problema Agrokor, ki bi lahko ogrozil Hrvaško, ter tako pokazala, da lahko tudi hrvaška vlada deluje drugače. Zelo podobno, kot je bilo njeno sporočilo septembra 2014, ko je odšla iz članstva v vladajoči stranki in napisala, da je bilo treba izstopiti iz ustaljenih političnih obrazcev.
Pa vendar bi nas iskanje resničnega vzroka njunega političnega odhoda v navedbah o morski meji s Slovenijo in Ivici Todoriću lahko zelo zavedlo. Sanader ni odstopil in odšel zaradi Slovenije in tudi Delićevi se niso odpovedali zaradi zloma Agrokorja. Oba sta bila prisiljena oditi zaradi prevelike politične oblasti, saj sta bila po Franju Tuđmanu edina, ki sta znala združiti formalno in neformalno moč vladanja v neprizivno politično moč.
Sanader je ob prevzemu oblasti leta 2000 znal izboljšati odnose z državljani hrvaškosrbske nacionalnosti, začeti novo sodelovanje s Carlo del Ponte, glavno tožilko mednarodnega sodišča za vojne zločine, storjene na ozemlju nekdanje Jugoslavije, odpreti nove oblike pogajanj o članstvu Hrvaške v EU ter razmeroma mirno odstraniti povezano združbo nekdanje oblasti in organiziranega kriminala.
Četrtega maja 1998 je predsednik Tuđman sprejel na pogovor predstojnika svojega urada, Hrvoja Šarinića. Govorila sta o največjem lastniku hrvaških podjetij, Miroslavu Kutleju. Šarinić je predsednika svaril pred gangsterskim sistemom, znotraj katerega Kutle in posamezni Tuđmanovi najožji zaupniki že obvladujejo Hrvaško, državne medije, politične stranke in tajne službe. Šarinić je dan pozneje odstopil. Tuđman enostavno ni želel verjeti, da se v njegovem kabinetu združuje moč izvoljenih političnih institucij z močjo državnega podzemlja. Bil je prepričan, da gre za govorice, ki jih sprožajo tisti, ki bi želeli Hrvaško ponovno spraviti v Jugoslavijo. To je del politike EU in evropske komisije, je istega dne dejal zunanjemu ministru Mateju Graniću. Nadaljeval je, da so zanj pomembnejši pozivi domoljubov, ki mu sporočajo, naj v imenu naroda prekliče politiko klečanja pred Evropo, odpove zahtevo po članstvu v EU, saj je pravo vprašanje zgolj in samo, kako ohraniti hrvaško samostojnost in demokracijo, ki je drugi nimajo. In dodal, da cilj Hrvaške ni članstvo v Evropski uniji, ki obnavlja zahodni Balkan, ter da je prav ta namera tudi izvor govoric o gangsterski državi, ki imajo za cilj sesutje vladajoče stranke in političnega sistema.
Hrvaškemu podzemlju sta v devetdesetih letih vladala dva, Mladen Naletilić - Tuta in Zlatko Bagarić. Oba sta nad seboj priznavala samo enega: obrambnega ministra Gojka Suška. Skupaj s posameznimi Tuđmanovimi svetovalci so urejali stvari v državi.
Nato je Carla del Ponte napovedala obtožbo za Tuto. Veliko preveč je vedel o načrtih za hrvaško prisvojitev dela Bosne in Hercegovine. Tuđmanov sin, šef tajnih služb, ga je začel iskati in tudi aretiral. Minister Sušak je takrat umiral za pljučnim rakom. Bagarić je želel prevzeti celotno podzemlje, zato so ga ubili.
Sanader je zmagal na volitvah za Tuđmanovega naslednika, odstranil rivale in takoj nato prevzel vso oblast. Mimo njega ni mogla biti sprejeta nobena odločitev. Ko so se začele težave, so premagani začutili, da postaja ranljiv. Velikega predsednika, ki je omogočil, da je država postala članica EU, so začeli nadzorovati. Takrat je pobegnil iz države, aretirali so ga v Avstriji.
Podpredsednica Dalićeva je naredila podobno napako. Da bi rešila Agrokor, je organizirala in vodila posebno skupino svetovalcev, jim dala vladna pooblastila in odprla dostop do najzaupnejših državnih dokumentov. Postavila je paralelno oblast in o njej deloma in občasno obveščala tudi predsednika vlade Andreja Plenkovića. Zaradi strahu, da bi postala premočna, je tudi ona morala oditi.
***
Borut Šuklje je svetovalec za območje jugovzhodne Evrope in zahodnega Balkana
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.