Trije predsedniki in Vojmir Urlep

Marjan Šarec se verjetno ne spomni, morda mu tega nihče ni povedal ali pa je preprosto spregledal, da se predloga ni domislil prvi. Ne gre zato, da bi dajali kakršnokoli pretirano težo vprašanju, kdo je bil zares prvi avtor podobne ideje, gre le za spomin, kje se je pri dosedanjih poskusih ponesrečilo. Vsekakor se je morala mandatarju Šarcu v množici opravil, usklajevanj in pogovorov med sestavo nove vladne koalicije zamisel zdeti dobra in skoraj edina, o kateri se mu ni bilo treba pogajati z novimi vladnimi sopotniki.

Tako je že sredi prejšnjega meseca sporočil, da Vojmir Urlep, ugledni član njegove stranke, nekdanji predsednik uprave farmacevtske tovarne Lek, ni kandidat za novega finančnega ministra, temveč mu bo v kabinetu predsednika vlade ponudil mesto koordinatorja dela posameznih ministrstev. Podobno rešitev sta iskala najprej dr. Janez Drnovšek in pozneje Borut Pahor, a neuspešno.

Avgusta leta 2000 je Drnovšek počitnikoval v Bohinju. Bilo je tik pred parlamentarnimi volitvami, vladi dr. Andreja Bajuka in političnim strankam takratne vladne koalicije meritve javnega mnenja niso kazale možnosti ponovitve mandata.

Drnovšek me je pogosto vabil v Bohinj in vsakič je imel pripravljene kratke zabeležke, bolj ali manj zgolj označbe tem, o katerih je želel govoriti. Tako je bilo tudi tistega dne, ko je po pozdravu in temu sledeči običajni tišini, ko se je slišalo le srebanje kave, začel z vprašanjem, ali kaj videvam svojega sodelavca, nekdanjega državnega sekretarja na notranjem ministrstvu, profesorja na pravni fakulteti, dr. Gorazda Trpina. Sedela sva v vrtu bohinjske vile, božal je svojega psa in mi dejal, da želi spremembo. Njegova bolezen da bo prinesla posledice, zato bi rad racionaliziral delo in načine odločanja nove vlade. Po vseh premislekih ter iskanju primerljivih rešitev se mu kaže zgolj ena možnost. Okrepiti procese vladnega usklajevanja in odločanja v kabinetu predsednika vlade in ga tudi zato ločiti od skupne administracije celotne vlade, združene v generalnem sekretariatu.

Prvič sva o tem govorila, takrat je bila ideja bolj ali manj prostorska, leta 1995, ko je nameraval preseliti najožji kabinet vlade v Vilo Podrožnik. Pet let pozneje je Drnovšek to namero hotel uresničiti. Želel je sestaviti bolj strukturirano vlado, kabinet predsednika vlade okrepiti z dvema koordinatorjema, ki bi imela visok rang ministrov svetnikov in ki bi usklajevala delo posameznih ministrstev. Prvi gospodarske resorje, drugi celotno javno in državno upravo.

Zavedal se je, da je treba za tak poseg v delo vlade spremeniti najprej zakon o vladi in nato zakon o organizaciji ministrstev. Predvsem pa je vedel, da potrebuje soglasje koalicijskih partnerjev. Hkrati pa ni želel, da bi kdorkoli, ki tistega dne ni sedel na bohinjskem vrtu, vedel o njegovih namerah. Naročil mi je, naj Trpin pripravi osnutka spremembe zakonov. Tako smo, že nekaj dni pozneje, vse potrebne izvedbene dokumente sestavljali pri Gorazdu doma in jih nosili v Bohinj. Konspirativno in mimo ustaljenega državnega ali strankinega aparata. Drnovška smo nekajkrat spomnili, da bi bil čas, da o nameri obvesti vsaj najožje vodstvo svoje stranke. Verjetno je odlašal, ker je vedel, da za načrt ne bo dobil soglasja ne v stranki ne pri koalicijskih partnerjih. In res je bilo tako.

Tik po parlamentarnih volitvah in prepričljivi zmagi njegove stranke je predlog o dveh koordinatorjih posameznih ministrstev v svojem kabinetu tudi umaknil. Pozneje sva o tem govorila še enkrat. Junija 2002 me je obiskal v Beogradu. To je že bil čas njegovega nihanja v odločitvi, ali naj nadaljuje vodenje vlade ali se udeleži kandidiranja za novega predsednika države. Odločitev bi bila lažja, mi je rekel pozno zvečer, če bi imeli močan vladni urad in ministra, ki bi lahko usklajeval ministrstva, da ne bi vse končalo na njegovi mizi. Zdel se mi je utrujen, a to sem pripisoval samo napornemu dnevu.

18. januarja 2008 je bil Borut Pahor enostavno vesel. Pred septembrskimi državnozborskimi volitvami tistega leta je že sestavljal vlado, ki jo bo po volitvah zelo verjetno vodil. Manjkala pa mu je ena ključnih rešitev. Mitji Gaspariju, dolgoletnemu ministru za finance, je ponudil mesto koordinatorja gospodarskih ministrstev v kabinetu predsednika vlade. Gaspari, ki je dobro poznal vse zaplete ob podobnem Drnovškovem poskusu, je bil previden. Za njune pogovore sta vedela samo glavni tajnik SD Uroš Jauševec in sodelavka Simona Dimic. Predvidoma naj bi bil dogovor o Gasparijevem vstopu v novo vlado objavljen že kakšen teden prej. A Gaspari ni privolil. Želel je zagotovilo, da bo nov vladni položaj urejen z zakonom. Vse je kazalo, da ne bo uspelo. A je Pahor našel rešitev. Da bo Gasparija imenoval za podpredsednika vlade in mu s tem podelil tudi naloge usklajevanja dela ministrstev. 18. januarja je tako sklical tiskovno konferenco in sporočil, da sta z Gasparijem dosegla dogovor o političnem sodelovanju. Da bo v primeru zmage SD na volitvah v prihajajoči vladi prevzel funkcijo podpredsednika vlade ter usklajeval gospodarsko, finančno in socialno politiko oziroma ministrstva. Prvi odziv je prišel iz opozicije z vprašanjem, ali zakon o vladi določa takšno rešitev in ali bi bil takšen Pahorjev predlog zakonit. To je bila povsem zadostna spodbuda, da so tudi nekateri ministrski kandidati začeli radikalno problematizirati odločitev prihodnjega mandatarja. Pozneje je Pahor predlog umaknil in Gasparija predlagal za ministra brez listnice, zadolženega za razvoj in evropske zadeve. Ideja o posebnem koordinatorju ministrstev je bila spet odpravljena.

Marjan Šarec poskuša tretjič. Spet z uglednim posameznikom. Vojmir Urlep je dobra izbira. Toda Šarec je ostal na pol poti. Nekaj dni po objavi, da bo Urlepa imenoval za posebnega koordinatorja v svojem kabinetu, je novi mandatar sporočil, da ne bo spreminjal zakona o vladi. Tako kot ga nista tudi Janez Drnovšek in Borut Pahor pred njim.