Panika izbire

Izjava predsednika sveta UKC Ljubljana, da bodo za iskanje novega direktorja izpeljali mednarodni razpis s pomočjo mednarodnih kadrovskih agencij, je hvalevredna ideja najmanj zato, ker je z njenim izrekanjem vsaj med vrsticami problematizirana dosedanja praksa kadrovanja v UKC, ki je bila katastrofalna. Politično nastavljanje nepoznavalcev zdravstva in vodenja zdravstvenih ustanov na čelo osrednje državne bolnišnice s 7000 zaposlenimi in polmilijardnim proračunom, je bilo v preteklosti ultimativen dokaz slaboumnosti zdravstvenih ministrov, ki so bili voljni (prek »svojih« nadzornikov UKC) podpreti tako kadrovanje. Posledice so očitne.

Dejstvo je, da spada direktorovanje velikim bolnišnicam s tisoči zaposlenih in stomilijonskimi proračuni med najzahtevnejša vodstvena opravila, ki jih poznajo zahodne družbe – to je funkcija, primerljiva z vodenjem velikih letališč ali multinacionalk. V vsakem učbeniku o vodenju bolnišnic jasno piše, da za ta posel dozori človek, ki vsaj desetletje, bolje pa še pet let več, dela v vodstvenih operativnih funkcijah točno tiste bolnišnice, ki jo bo vodil – in glavni kandidati za bodočega direktorja morajo biti identificirani in »vzgajani« vsaj nekaj let prej, preden prevzamejo vodenje celotnega sistema. Samo tako lahko ob nastopu funkcije začnejo zares voditi in upravljati sistem, ne pa ga šele začeti spoznavati v vseh njegovih komponentah – od logistike zdravstvene oskrbe in tehnologij do izkušenj o pomenu posameznih oddelkov ter posebnosti pri usklajevanju številnih in prepletenih poslovnih, strokovnih, akademskih in še kakšnih interesov v bolnišnici. Pri tem morajo kandidati z ambicijo po vodstvenih položajih že leta prej svoje izkušnje z vodenjem bolnišnice na nižjih ravneh sistemizirati s pomočjo podiplomskega izobraževanja na študijih s področja organizacije zdravstva, zdravstvene ekonomike, zdravstvenih tehnologij in vodstvenih spretnosti.

Tako pravijo učbeniki in tudi realnost; zato velike bolnišnice, ki si želijo ohraniti status in kakovost, navadno vsaj pet let pred zamenjavo direktorja načrtno pripravljajo izbranega bodočega šefa za prevzem funkcije. Če ni primernega človeka, pravočasno najdejo kadrovske agencije, da v mednarodnem prostoru najdejo šefa, ki je dokazljivo uspešno vodil podobno bolnišnico. Če je to utečena bolnišnica, ki ne potrebuje posebne revolucije, zadošča tudi direktor, ki se je izkazal pri vodenju nekoliko manjše bolnišnice, na primer z več kot 1000 zaposlenimi v primeru UKC. Če je treba v bolnišnici kaj bistvenega spremeniti, preusmeriti, izboljšati, naj bi bil izbran preverjeno uspešen direktor enako velike in podobno usmerjene bolnišnice. Samo ta natančno ve, kako morajo biti procesi v ustanovi enakega velikostnega razreda organizirani, da vse skupaj deluje.

Zato je hvalevredno, da se zdi svetu UKC dosedanja praksa rokohitrskega vlečenja popolnih neznancev iz političnih klobukov dovolj sporna, da si vsaj na deklarativni ravni želijo poiskati preizkušenega direktorja, izbranega na podlagi dokazanega uspeha pri vodenju bolnišnic podobnega ranga kot UKC. Hkrati v izjavi predsednika sveta UKC moti resignirano spoznanje, da novemu direktorju ne bodo mogli ponuditi upravljavskih vzvodov in ciljev, ki bi jih moral imeti direktor bolnišnice, ki se utaplja v izgubah in slabih pogodbah z ZZZS. »Bojim se, da vsi že poznamo odgovor [rezultat razpisa], ampak bi hotel še en argument v tem našem nenehnem ponavljanju, da na tem področju potrebujemo spremembe.«

Počakajte! Sem prav razumel, da bo šel UKC v mednarodni razpis in ob tem angažiral tri mednarodne kadrovske agencije, da bodo po EU in širše iskale kandidate za direktorja UKC – ob tem pa v UKC in na ministrstvu za zdravje vnaprej vedo, da bo vse skupaj samo komedija, ker se noben normalen zdravstveni menedžer ne bo javil za mizerno plačano kaotično službo, v kateri ni pogojev za uspeh, ker so izgube vnaprej zabetonirane zaradi nikakršnih možnosti direktorja pri sklepanju drugačnih pogodb z ZZZS, drugačnih delovnih pogodb z zaposlenimi, drugačnega nagrajevanja, drugačnega načina nabave medicinske opreme in materialov – saj vse to določajo birokratska pravila, ki jih celoten sistem varuje kot punčico svojega očesa že trideset let? Kdor se bo javil na razpis, bo s tem pravzaprav pokazal svojo nekompetentnost.

UKC in ministrstvo za zdravje bosta torej šla v stroške mednarodnega razpisa in mednarodnih kadrovskih agencij zgolj zato, da bi sama sebi dokazala, kar že vesta – da brez spremembe pravil vodenja bolnišnic ne moreta dobiti dobrih direktorjev. Kaj se ne bi vsi skupaj namesto nepotrebnih stroškov mednarodne komedije raje odpravili na dobro večerjo in se tam dogovorili, kaj spremeniti pri vodenju bolnišnic, da bi mednarodni razpisi zares delovali? Do takrat lahko nadaljujejo običajne, monodramske kadrovske projekte domačijske klasike, kjer nas po čevljarskih in drugih mojstrih nič več ne more presenetiti.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist