Paragrafarji iz osnovnih šol

Ali pričakujemo preveč, če želimo, da minister za šolstvo pripravi reformo izobraževalnega sistema, ki bo otroke 21. stoletja opremil z znanjem za sodobne izzive? Zelo je namreč narobe, da hoče biti šolski minister všečen volivcem, da se učitelji utapljajo v birokraciji in da bi otroke spraševali, kaj si želijo v šoli.



Sredi tedna je TV Slovenija prva poročala, da društvo Svet staršev pripravlja peticijo za spremembo šolskega sistema. Ker po njihovem mnenju šolstvo stagnira, predlagajo 13 nujnih ukrepov, od zmanjšanja obsega snovi in domačih nalog, prek ukinitve mature in uvedbe sprejemnih izpitov na fakultete, do zmanjšanja števila otrok v razredih. Šolski minister Jernej Pikalo se je takoj odzval in sporočil, da bodo peticijo preučili in dali priložnost za razpravo akademski sferi, staršem in ne nazadnje tudi otrokom, kako oni »čutijo in vidijo šolo«.

Lahko se strinjamo, da je naš šolski sistem mogoče občutno izboljšati, vsak starš s šoloobveznim otrokom lahko ves večer pripoveduje o zmotah in zablodah šolskega sistema, pa vendar najbrž ni težko pritrditi, da so tako predlogi društva kot ministrov odziv nanje navaden populizem. Če kje, potem v šolskem sistemu pričakujemo stroko in kompetentne učitelje, ne pa seznama želja otrok in staršev.


 

Učna ura zgodovine

Za primer, kako napačna je bila bitka glede vprašanj ustreznega in učinkovitega šolskega sistema in kje je pravzaprav izvir današnjega stanja, se velja na hitro vrniti v leto 1996: na državnozborskih volitvah je drugo mesto zasedla mostograditeljska SLS, za katero je glasovala skoraj petina volivcev, to je stranki prineslo 19 poslancev. Ena izmed najbolj srditih točk v pogajanjih o oblikovanju vlade med LDS in SLS je bilo prav vprašanje, katera od njiju bo dobila šolsko ministrstvo. Po prvem predlogu naj bi to ministrstvo pripadlo SLS, ki je za ministrico predlagala Darjo Piciga. Tej možnosti je na svetu LDS srdito nasprotoval zlasti Dimitrij Rupel. Razplet je bil tak, da je LDS obdržala šolsko ministrstvo in ministra Slavka Gabra, mostograditelji pa so dobili obrambo in ministra Tita Turnška.

Da ne bo pomote, ne trdim, da bi bil šolski sistem danes boljši, če bi takrat resorno ministrstvo dobila SLS, trdim le, da so politiko vodili ideološki in ne strokovni cilji. Politiki so volivcem sicer prodajali tezo, da mora biti šola ideološko nevtralna oziroma, kot temu pragmatično, čeprav ne povsem natančno rečemo, laična. V resnici je bila ta »nevtralnost« še kako ideološka. Skrili smo jo v množico predpisov in paragrafov, učni program natrpali z vso mogočo vsebino in navlako, razpravo o kakovosti učnega programa in kompetentnosti učiteljev pa zagrnili v molk. Paragrafi določajo in oblikujejo naš šolski sistem.


 

Zrelostni izpit: pogovor o kakovosti šolskega sistema

Dobrih 15 let po uvedbi devetletke imamo starši osnovnošolcev bogate izkušnje z razkorakom med potrebami realnega sveta in šolskim sistemom. Kot da se od leta 1774, ko je Marija Terezija tudi na naših tleh uvedla obvezno obiskovanje pouka, do danes ni zgodilo nič. Kot da ne živimo v dobi računalnikov, mobilnih naprav, svetovnega spleta in digitalizacije in se moramo zato, kot so to počeli že v stari Grčiji, še vedno vse učiti na pamet.

Kot starš dveh devetletkarjev bi si iz osebnih izkušenj upal kot probleme učnega programa izpostaviti naslednje: odsotnost računalniškega opismenjevanja oziroma varnosti na internetu, nekompetentnost in neusposobljenost učiteljev in ravnateljev na področju zlorab na socialnih omrežjih, prezgodnje učenje abstraktnih vsebin ter kopica učne snovi, ki ni povezana z realnimi potrebami in svetom otrok na posameznih stopnjah, učitelji pa po učnem programu nimajo dovolj časa za razlage s konkretnimi primeri. Četrtošolci se morajo na primer učiti o »storitvenih in proizvodnih panogah v gospodarstvu«. Učence pesti tudi preobsežna šolska snov, veliko tistega, kar je bilo nekoč v srednji šoli, je zdaj že v osnovni. Uvedba devetletke leta 2003 je bila zasnovana tudi na ideji, da bo prvi razred namenjen predvsem mehkemu prehodu v šolo, a prvošolčki, ki morajo jeseni sedeti pet ur, so še spomladi popoldne hodili spat.

Delovni zvezki otrok ne navajajo na samostojno razmišljanje, temveč na logiko »fill the gap«, na prepoznavanje prave in zaželene besede, ne pa na globinsko razumevanje in razlago s svojimi besedami. Učitelji nimajo več dovolj časa za spodbujanje učencev k branju, razumevanju in povezovanju tem. Natrpan učni načrt jim tega ne dovoli. Kljub temu menim, da učenci nimajo preveč domačih nalog. Imajo pa veliko preveč nesmiselnih domačih nalog. Enako kot imajo učitelji občutno preveč nesmiselne birokracije.


 

Odprite vrata!

Z obstoječim šolskim sistemom in njegovimi učinki imamo dva velika problema. Učni programi naših otrok ne pripravijo na izzive vse bolj digitaliziranega in globalnega sveta, obenem pa smo družba, ki je izrazito nenaklonjena avtonomnim, izobraženim in nadpovprečnim državljanom. O tem po svoje priča tudi dejstvo, da potrebujejo v tujini vrhunsko izobraženi posamezniki, če želijo vstopiti v slovensko znanstveno ali raziskovalno institucijo, poleg denarja za vse mogoče prevode in dolgotrajnega čakanja na rezultate razpisov vsaj še močne botre, ki se zelo zavzamejo zanje.

Rešitev je le ena, pot do cilja pa zahteva nekoliko napora: če hočemo napredovati, se moramo truditi za okolje, v katerem štejeta znanje in pošteno delo. To je predvsem naloga in odgovornost politikov, ki ustvarjajo zakonodajo. Slovenija potrebuje pretok možganov, znanja in izkušenj. A to se lahko zgodi le v sistemu, v katerem štejejo sposobnosti, ne pa vplivni prijatelji ali politična pripadnost in za povrhu še diktatura paragrafov, katerih edina naloga je, da se nič ne bi spremenilo.