Vse strani neke odločitve

Zakaj je Jure Leben prvi minister za okolje, ki se je odločil, da bo počistil sramotno zanemarjen Jernejev kanal v Seči? Zakaj si tega v petnajstih letih ni upal nihče pred njim? Ko je eldeesova vlada leta 2003 za dvajset let (in z možnostjo podaljšanja še za deset let) predala družbi Mobitel v upravljanje krajinski park Sečoveljske soline, kamor spada tudi Jernejev kanal, se je zavezala, da bo odstranila vsa nezakonito privezana plovila. Ker tega ni naredila, tudi zdajšnjemu koncesionarju Telekomu Slovenije ni treba ne razvijati kanala ne vlagati vanj. Čiščenje kanala se je začelo šele ta teden.



Poglejmo dejstva: od Zaliva sv. Jerneja pri Debelem rtiču do Jernejevega kanala pri Seči ima Slovenija 46,7 kilometra obale. Poldrugi kilometer obale v Seči je nastlan z razmajanimi lesenimi pomoli, pa tudi s potapljajočimi se in razpadajočimi čolni. Čeprav stokamo, kako malo obale imamo, tega kilometra res čudovite narave nihče do zdaj ni znal ali hotel urediti. Ko so pred nekaj več kot štirimi desetletji gradili portoroško marino, je bila za njeno alternativo namenjena prav lokacija Jernejevega kanala.

S kančkom zlobe bi lahko paleto ministrskih opravičil in izgovorov, zakaj nihče ni izpolnil obljube in očistil kanala, zožili na dve možni razlagi: ali so imeli okoljski ministri težave z lastno (ne)učinkovitostjo in operativno (ne)sposobnostjo ali pa z razumevanjem poslanstva politikov, da gre za javno dobro. Morda ureditev zanemarjenega morskega kanala s sicer stoječo vodo res ni bila urgentna in pereča okoljska problematika, ampak silnice okoljskega ministrstva so bile usmerjene zlasti v kopičenje in zapletanje okoljske zakonodaje. Rezultat je bilo povečevanje birokracije, posledično povečevanje števila birokratov, in nezmožnost sprejemanja odločitev.



Lebnu v dobro je treba povedati, da od osebja na ministrstvu in njegovih organov zahteva dokončanje postopka z odločitvijo, pa naj bo to dovoljenje ali zavržba, nikakor pa ne prelaganje odgovornosti na druge. Gotovo si lahko predstavljate čustva državljana ali investitorja, ko po nestrpnem čakanju bere odgovor državnega organa: Po preučitvi vaše zadeve smo ugotovili, da za to področje nismo pristojni v celoti, zato smo zadevo predali drugemu organu … Na koncu se je pogosto krog sklenil, vsi so bili deloma pristojni za problem, odločitve pa ni bilo nobene.



S tem, da bo morda Leben iz sanacije zanemarjenega kanala koval politični dobiček zase ali za svojo stranko, ni nič narobe, samo želimo si lahko, da bo iz te zgodbe za domačine ali naključne sprehajalce naredil nekaj pozitivnega in da ne bo obstal sredi poti. Pravo sporočilo pa je, da je zatečene stvari vendarle mogoče premakniti.

Kar nekaj takih projektov je, za katere smo se že sprijaznili, da se ne da nič spremeniti. V Ljubljani najbolj bode v oči razpadajoči Plečnikov stadion za Bežigradom, silnice proti zasebnemu investitorju so premočne, in zato smo se sprijaznili z njegovim nadaljnjim propadanjem. V Sečovljah so že leta 2005 napovedali gradnjo igrišča za golf, a se kljub številnim poskusom zapleta z njegovo umestitvijo v prostor, medtem ko so tako igrišče lahko zgradili za let golfske žogice stran v Savudriji. Vetrne elektrarne na Volovji rebri so razumljene kot grob poseg v okolje …

Ne gre za to, da bi podpiral katerega od naštetih projektov, opozarjam zgolj na nevzdržnost, da lahko postopki trajajo desetletje, pa na vidiku ni argumentirane dokončne odločitve. Seveda lahko za vse naštete primere najdemo tako visoke državne uradnike kot predstavnike civilnih pobud, ki bodo imeli marsikateri argument, zakaj nečesa ne bi smeli storiti. A prve odlikuje to, da si ne upajo sprejeti nobene odgovornosti, drugi pa do obisti poznajo vzvode, ki se imenujejo zavlačevanje postopka v nedogled.



Ta kolumna ni »endorsement« ministru iz stranke SMC, temveč zdravi pameti v politiki, ki se zavzema za poenostavitev zakonodaje in sprejemanje osebne odgovornosti. To je edina pot k normalni državi in zaupanju v institucije države. Seveda pri takšnem razumevanju politike obstaja nevarnost, da preraste v populizem volivcem všečnih dejanj, obenem pa je skušnjava za polnjenje lastnih žepov. A tu je tudi poslanstvo nadzornih in represivnih institucij, civilne družbe in medijev, da takšnim politikom gledamo pod prste.

Toda če si želimo normalno državo, nujno potrebujemo politike, ki rešujejo zadeve, za katere se je več let zdelo, da se jih ne da spremeniti. Zato upam, da prihodnost pripada politikom, ki bodo znali volivcem pokazati, da res delajo zanje, da rešujejo zatečeno stanje in da se trudijo za dobro državljanov. V senci priljubljenih ukrepov pa bo treba seveda izpeljati še nujne, a nepriljubljene ukrepe, od reforme trga dela do prenove pokojninskega sistema. In tu čaka vlado tisti znani rek: Hic Rodhus, sic salta!