Pariška razglednica

Ura je pol devetih, dan je pokonci. Potem ko se na desni strani ležišča zganejo nožice, izpod odeje pokuka nogavica, drobna gmota, ki ji pripada, se pod odejo stisne k večji in korpulentnejši na levi, naenkrat se hkrati kvišku stegneta dva para rok, oblečen otroški in prav tako oblečen odrasli, dan se je prebudil, treba bo vstati.

Do sem se nemara zdi in vse tudi bere vsaj kolikor toliko lepo in prav, otrok pač spi z očetom ali morda starejšim bratom, spanec jima je prehitro legel na oči, da bi se preoblekla, zmanjkalo je časa za skok v kopalnico in pižamo, lahko se zgodi ... A v resnici je vse grdo in narobe, kajti noč sta v kapah prespala pod milim nebom, to pa je ure in ure debelo točilo solze, počivala sta na umazanem jogiju, na bulvarju Raspail, povlečenem pod nastrešek večstanovanjske hiše.

Prizor je pretresljiv in vendar nič posebnega: nič nenavadnega ni za Pariz, tako je bilo, je in morda tudi vse bolj bo. Hitim po mestu luči in mračnjaških prizorov, ko je umazana ulica (edini) dom dneva in za nekatere nič manj noči, je ogromno in preveč, v različnih kombinacijah usode: nesrečni človek (je na ulici pristal in obsedel) sam, človek (životari) z nekaj vrečkami imetja, človek (cenka za kovance) s psom, človek (prosjači) z več psi, človek (prosi miloščine) z mačko, celo z zajcem – kako je mogoče, da ob nepremičnem beraču tudi živali okamenelo ždijo? –, človek (poskuša na cesti preživeti) s sočlovekom. Presune me, ko nedaleč od Notredamske katedrale sredi oblačnega dneva skoraj pohodim nekajletni sestrici, ki, pokriti do glavic, globoko spita na jogiju, položenem na rob turistično živahne ulice. Moški, ki skrušeno tiči ob njima, nemo predira poglede nepreštevnih mimoidočih, a žep predre komajda kakšen, kaj šele srce.

Ubogi človek tako bedno sam sredi bleščečega pariškega morja srečnih ljudi.