Ups ... fučkanje

Praviloma je mogoče vse, tudi manj prijetne resnice, povedati vljudno in na dostojanstven način, včasih pa je treba pošteno reči bobu bob tudi z grdimi besedami. Američanka Sarah Knight se je podpisala pod mednarodno uspešnico, v kateri razlaga, kako prenehati zapravljati čas, ki ga nimate, za stvari, ki jih ne želite početi, in to z ljudmi, ki jih ne marate. Sočno jo je naslovila The Life-Changing Magic of Not Giving a F**k. Prevod bi lahko bil prav tako vulgaren, recimo: Ko se ti fučka za vse, se življenje začne.

Knjiga, ki se bere bliskovito, zabavno in, haha, deluje praktično, se mi je pred kratkim nastavila – saj knjige se nam ponudijo, mar ne? – v odprti knjigarni na züriškem letališču. Nisem je iskala na oddelku za samopomoč (!), pač pa je vlekla pozornost med deli, pod katere so se podpisali velepodjetniški guruji, ki novodobno razlagajo, s kakšnimi psihološkimi pristopi iz sebe in podrejenih izvleči največ, kolikor je mogoče. Saj človek je sam sebi največja bremza ali gas, kajne?

Nič koliko (samouničujočega) miselnega balasta se znebi, ko se, kot razmišlja Sarah Knight, končno požvižga na vse: no, ne ravno za vse, gotovo pa za (neljube nepomembne) stvari, (nevšečne drobne) peripetije in (sovražne) ljudi, ki mu, že tako preobremenjenemu ter vedno brez časa in energije, ne bi smeli in mu ne morejo pomeniti nič. Življenje brž postane lepša pesmica in velika zmaga težko pričakovane modrosti je, ko človeku nazadnje le dol zavisi, kaj si (o njem) mislijo drugi.

Ne pretiravajmo na pamet, s kakšnim prikritim nihilizmom in tudi ideologi naj v tej lahkotni knjigi, polni življenjskih vulgarizmov, ne prepoznavajo prostaškosti neoliberalistične skrbi za lastno rit; prej gre za ubijanje in razkosavanje manj zadovoljnih in preresnih verzij samega sebe. Knightova je pred njimi iz multinacionalke in New Yorka zbežala v svobodnjakarstvo in Dominikansko republiko, vsakemu drugemu pa naj se vsaj včasih vsaj malo zasvira in kje drugje zafučka po svoje ...