Angleški veleposlanik Ronald Campbell se je ustavil pred vhodom na glavni peron železniške postaje. Kljub naročilu, naj bo priča odhodu izgnanega vladarja, ni želel vzbuditi dvoma, da je prišel zgolj na svojevrsten poslovilni obisk. Popolno tišino sta ovijali le znan zvok parne lokomotive in pritajena živčnost oficirjev, ki so čakali, da se kompozicija končno odpelje. Toda nekaj se ni skladalo z veleposlanikovim pričakovanjem. Še preden je zagledal kneza Pavla Karađorđevića, ki je hodil ob svojem vagonu, kot da ne namerava oditi, je zaslišal droben otroški jok, ihtenje, ki ni ponehalo. Knez mu je, ko sta se rokovala, ...