Prek poljan

Mesto za prepisovanje je ostalo enako. Vmes so prepleskali les, zamenjali radiatorje, a ob sedežu, kjer sem sedel večji del svojih gimnazijskih let, je bila vdolbina pred oknom še vedno priročna. Skrita učiteljem, a hkrati dovolj blizu očem za kak zapisek s svinčnikom, ki si ga pozneje zradiral s prstom. S tako rekoč hoteno nostalgijo sem prebiral ključne besede na lesu, ki so se delile na dve snovi: stari Egipt ter francosko revolucijo. Kot nekdaj naši, so bili tudi novi zapiski v resnici povsem neuporabni za resno prepisovanje, bolj odraz trenutne panike pred testom ali spraševanjem. A takšne malenkosti so kot Proustove ...