Toga birokracija gre vsem na živce. Najbrž bo držalo, da je srečanje z uradnikom na štiri oči lahko ena najgrozljivejših in najbolj ponižujočih izkušenj za slehernika. Se pač zgodi, da na nekem okencu nasproti nas sedi oseba, ki težko hlini empatijo in ki se – bodisi zaradi zavidljive sposobnosti samonadzora bodisi zato, ker jo naša zadeva prav nič ne zanima – v resnici zdi kot polčlovek, človečnjak, webrovski dehumanizirani birokrat, zares le majcen zobec v kolesju velike racionalizirane mašine, sestavljene iz verige hierarhij, členov in predpisov, ki neusmiljeno nadzirajo njen – in posledično tudi naš – ...