Zdaj pa v bran televiziji ...

Televizija je vstopila v naš dom in od takrat ima domicilno pravico, da nam ob večerih dela družbo.

Objavljeno
22. avgust 2019 05.00
Posodobljeno
22. avgust 2019 05.00
Kdaj je televizija zdrsnila v cenenost, ne vem, po mojem nekje sredi devetdesetih, ko se je ves »prime time« napolnil s »fejst« oddajami. Foto Blaž Samec
Marjan Lisjak, Nova Gorica
Marjan Lisjak, Nova Gorica
Prav ima Gašper Jakovac, ko v svoji kolumni z naslovom Od dekoltejev do populizma pravi, da cenena televizija poneumlja (Delo, 20. avgusta, stran 5). Mogoče ni samo televizija tista, ki poneumlja, saj so, kot vemo, skoraj enaki »širši družbeni procesi« ubogega Don Kihota pripravili do tega, da se je s skledo na glavi odpravil v boj z mlini na veter. In to davno, davno pred televizijo.

Preden stopim televiziji v bran, naj povem, da sem televizijo prinesel v naše domovanje šele, ko je sin začel obiskovati peti razred takratne osemletke. Televizija je vstopila v naš dom in od takrat ima domicilno pravico, da nam ob večerih dela družbo. Pa ne prav vsak večer, večino večerov pa. Naj dodam še, da se strinjam z trditvijo v kolumni, da smo dovzetnejši »za preprosto retoriko in zdravo pamet populistov«, če gledamo žajfnice, resničnostne šove in druge »fejst« programe.

Zdaj pa v bran televiziji. Kot pripadnik baby boom generacije se spomnim obdobja konec petdesetih in na začetku šestdestih let prejšnjega stoletja, ko je imela italijanska televizija tudi, rekel bi, neko vzgojno, prosvetno vlogo. Ljudi je učila pisati, računati, predstavila jim je literaturo in še bi lahko našteval. Spomnim se, da sem na italijanski televiziji videl ekranizacijo prvega italijanskega romana (opa, ampak Dekamerona se spomnim z naše TV), ogromno ekranizacij del svetovnih klasikov (še posebno so mi ostali v spominu Rusi), veliko oper ter zelo zanimive oddaje o znanosti. Videl sem skoraj ves povojni filmski opus italijanskih režiserjev in dobršen del holivudske povojne produkcije.

Italijanska TV me je naučila, kaj je demokracija in kaj večstrankarski sistem. Tudi italijanščine me je naučila – in pisanja v italijanščini tudi. To je bila državna televizija, RAI. Tudi Mediaseta se spominjam po odličnih debatnih oddajah, po odličnih političnih analizah in izrednih prispevkih o (notranji) politiki, ki so za intermezzo imeli fantastične vložke politične satire. Kdaj je televizija zdrsnila v cenenost, ne vem, po mojem nekje sredi devetdesetih, ko se je ves »prime time« napolnil s »fejst« oddajami, prej naštete oddaje pa so se znašle na sporedu v poznih nočnih, skoraj jutranjih urah (»seconda serata«). Pa saj se to dogaja tudi na drugih televizijah, ne samo na italijanskih, ali ne?

Televizija in ljudski okus ne ogrožata demokratičnih institucij, prav gotovo ne, se pa zgodi, da včasih tak okus pomaga pripeljati kakšnega populista v vrh politike in gostilniške debate ter opravljanje in zmerjanje na družbenih omrežjih. Kaj pa, če je vse to stvar slabe vzgoje?