Situacija

Situacija je stanje, ki je verjetno in pričakovano, a zanj upamo, da nastopi čim kasneje ali sploh ne, če/ko se pojavi, pa je treba nemudoma ukrepati in ob tem upati, da slej ko prej izzveni. Naj navedem dva primera.

Prvi: Dijakinja A, živeča v odročni vasi nad Kamnikom, pred hišo kot običajno čaka na prevoz v šolo. Njene mame, ki naj bi jo peljala v dolino, kot običajno ni in ni iz hiše. Vendar razlog za njeno tokratno zamudo ni običajno žensko obiranje, ampak situacija. Kuhinja je pregomazena z mravljami. Dijakinja A se vrne v hišo in z mamo se lotita ukrepov, ki trajajo dve uri, kolikor znaša tudi dijakinjina zamuda pouka. »Nič ne bom rekla,« reče ob prihodu pred moje obličje, »vse bo v opravičilu. Ko ga mama uspe napisati. Če ne bo spet kake situacije.«



Drugi: Hrupna noč v obalnem zabavišču na Krfu. Maturanti plešejo in se podpisujejo drug drugemu na majice. Bar je nenehno oblegan. Po dobrih dveh urah pride k učiteljski mizi zastopnik mojih varovancev. Na uho mi zakriči: »Profesorica, imamo situacijo. Osebi B je … zelo slabo.« Osebo B sem, takoj ko se je njena slabost prevesila v zaspanost, pospremila do prenočišča in ji zagotovila varstvo do jutra.

V teh dneh, tednih in mesecih na planetu Zemlja ne gre le za situacijo. Gre za Situacijo (z veliko začetnico), ki se tiče že toliko oseb, da so za njihovo anonimizacijo pošle črke vseh abeced človeštva. Ko to pišem, je nedelja, po mnenju strokovnjakov morda zadnja, ko se veliko Slovencev še ne zaveda hitrosti neoviranega širjenja okužbe z novim koronavirusom.

Okužba se ne širi linearno, kjer dvakraten ali petkraten čas pomeni dvakratno ali petkratno število novih bolnikov. Širi se eksponentno z osnovo štiri, kar je za navedena časa šestnajstkratno ali več kot tisočkratno število novih bolnikov. V tej piramidni shemi neprostovoljno sodelujemo vsi in že od prvega prenosa virusa na človeka je nebistveno, kdo je prevrnil prvo domino. Plačujemo obrestne obresti na izposojeno glavnico globalizacije.

Hkrati z okužbo se eksponentno širijo lažne novice in različni »nasveti nekega japonskega zdravnika«. Obratno od rasti, torej eksponentno padanje, pa je že v prvih dneh po omembi virusa doživljal trend nenujnih pacientov v ambulantah. Število čakajočih na zdravstvenih hodnikih se je namreč razpolovilo, vsakokrat ko je v čakalnico pokukal kdo v zaščitnem kombinezonu. Čudežno so poniknili tudi številni simptomi, s katerimi sicer svoje obiske ambulant medicinske nujne pomoči upravičujejo abonirani vikendpacienti.



A odložimo robato šalo, čeprav v težkih časih prija, na stran. Šole so zaprte in iz prve roke vem, da je bilo dijaško navdušenje grenko kot še nikoli. Grenko zaradi skrbi za bližnje in skupno prihodnost, ne pa zaradi obeta učenja in poučevanja na daljavo. Tako šolarji kot šolniki smo sprejeli možnost, da se izmerita dostopnost in izvedljivost elektronske komunikacije, ko ta postane edini kanal stikov med učečimi se in njihovimi mentorji. Na šolah, ki so svoje učilnice zaprle pretekli teden, je pouk že v nekaj urah stekel na tisoč in en virtualni način.

Kolikor učiteljev, toliko pristopov. Na srečo šolarjev nismo vsi enako usposobljeni in mnogi delujemo bolj počasi, na meji s klasičnimi pristopi. Plivkajo telefoni in elektronska pošta, pregorevajo socialna omrežja, odpirajo se videokonference. Skoraj čez noč je začel delovati tudi namensko nadgrajeni eAsistent, razvejani elektronski pomočnik, ki je v veliko šolah že pred leti nadomestil papirnate dnevnike, redovalnice, evidence, zdaj pa nudi še precej poenostavljeno delo na daljavo. Oglasili so se inštruktorji in založbe, ki v kriznih dneh brezplačno ponujajo svoje elektronske storitve in gradiva. »S solidarnostjo, pomočjo in občutkom drug za drugega nam lahko uspe premagati marsikateri problem in prebroditi nastalo situacijo,« je zapisala moja kolegica Saša Kelhar. Situacijo, je napisala …

Nekateri e-zmerneži smo dijakom potisnili v roke celo (za lepe denarce kupljene in obvezne) tiskane knjige in učbenike. Ti namreč delujejo celo brez e-povezave in ob električnih mrkih. Šolska knjižnica je izropana, saj so dijaki takoj po objavi zaprtja šol planili po domačem branju in branju kar tako. Odrasli uporabniki tiskanih medijev smo v svojih bisagah namesto moke in testenin tovorili domov na kilograme knjig. Čez nekaj tednov bo zanimivo pobarati, s katero literaturo so si med Situacijo privezovali dušo tisti državljani, ki sicer baje ne morejo brati zaradi pomanjkanja časa.

S čim si v teh dneh privezujejo duše naši najstniki, lahko le ugibamo. Večina je sprevidela resnost položaja že kmalu po objavi strožjih ukrepov; tisti, ki jih videvamo v gručah, so v manjšini. Ob zadnjem srečanju v živo sem svojim dijakom položila na srce, naj kot najbolj vztrajna vest človeštva grizejo ostale člane svoje družine; predvsem o nujnosti osamitve starejših ter njihove hkratne oskrbe, še posebno duhovne. Stari starši pogosto bolj poslušajo vnuke kot lastne otroke.

Starostniki iz moje bližine so si v zadnjem tednu privoščili nekaj tipično najstniških pobegov: izmuznili so se k maši, skočili »samo na pošto in v lekarno«, pokazali svojo neodvisnost z vsakodnevnim špancirčkom do ne nujno najbližje in najmanjše trgovine. Če med te diverzije vštejemo še prešerno (pretežno moško) popevanje, ki ga je bilo vsakodnevno slišati iz te ali one beznice, je jasno, da je poziv najstnikom k ozaveščanju bližnjih na mestu. Mladi so populacija z najučinkovitejšim informacijskim dosegom in s sočutjem, ki ga preračunljivost še ni pohabila.

Globalna komunikacija nam je prinesla globalni virus. Naj nam ga pomaga še plemenito prevedriti. Rojeva se namreč zgodba, ki jo bomo pripovedovali iz roda v rod.

***
Marta Zabret, profesorica matematike in specialistka matematičnega izobraževanja