Noč

Odprem okno. Ogromno je in zatika se, a ga kljub temu odprem na stežaj. V mansardo montažne hiške vdre polarni mraz. V kristalno čistem zraku se nebo razpre kot zvezdna karta, posuta z diamantnim prahom. Med ozvezdji sem ter tja nekaj zeleno zavzdihne, utripne, izgine. »Miha, začenja se,« naznanim. Pod mojim oknom ob sosednji hiški kadita dva mladeniča. Samodejno prisluhnem. »Lepo je tukaj, res lepo. Škoda le, ker ne bo nič s severnim sijem.« Kadita in tarnata, otresata pepel s cigaret in upirata pogled v tla pod seboj. Nad njunima glavama se utrinki razvalovijo v zelene zavese, plapolajoče čez pol neba.***Sorodniki in ...