Na kablu moje namizne svetilke je z leseno ščipalko pripeto vabilce na maturantski ples. Na vabilu ni letnice. Za dijake nekega četrtega č je obstajal le njihov čas.»Pridite do roba,« je rekel. / Rekli so: »Strah nas je.« / »Pridite do roba,« je rekel. / Prišli so. / Potisnil jih je. / In so vzleteli. (G. Apollinaire)Pesem z brezčasnega vabila je natisnjena ob stoječem paru plesnih oblek, moške in ženske. Obleki sta prazni.***V mojem domačem arhivu so štiri knjige maturantov. Ob skorajšnji razglasitvi maturitetnih rezultatov dobim peto. Dvajset let, pet generacij maturantov, ki sem jim bila razredničarka. Knjige izhajajo ...