Otok

Nekje tule mora biti, sem nedavno pretipavala hrbtišča knjig na najvišji polici ogromne omare. Tu so Zupanov izzivalni Menuet za kitaro, Javorškova zbirka z bolečino prežetih esejev Kako je mogoče in Hemingwayeva vojna melodrama Zbogom orožje. Na tej polici so knjige, ki so mi jih podarjali ali pa sem si jih kupovala v osemdesetih, torej v desetletju od maturitetne zarje do osamosvojitvene zore. Hotela sem videti in doumeti čim več odtenkov dogajanja v človeku in človeštvu, zato sem brala, brala.Čas je začel razpirati zastore že v gimnaziji. Tina, profesorica slovenščine, nam je osvetlila marsikaj, kar je bilo desetletja ...