Tabla

Včasih človeka spreleti občutek popolne gotovosti. Kolikor več gotovosti je v njem, toliko bolj je varljiv. Eden takih navdihov me je obsijal pred poldrugim letom.Učilnica je bila pusta in prazna, sveže prepleskana, med golimi stenami je odmeval vsak glasek. Okna pomita, tla zloščena, pogled se je neovirano sprehajal, saj pohištva ni bilo. Z eno izjemo. »Tablo mi pustite,« sem se pred počitnicami v arhimedski predsmrtni maniri zavzela za edino nepogrešljivo dragocenost. Prvega septembra je bila tabla še vedno edino pohištvo prenovljene učilnice. Mojstri naj bi popoldne namestili stole, mize, omare. Ali mogoče ne. »Pa kaj,« ...