Znanstveniki, komunikatorji, politiki

Znanstveniki snujejo taktiko za prodor do javnosti in predvsem politike.

Objavljeno
25. april 2019 06.00
Posodobljeno
25. april 2019 06.00
FOTO: Mavric Pivk/Delo
Prizor, ki so ga včeraj zgodaj popoldne, v okviru tretjega shoda za znanost, videli večinoma naključni opazovalci na Kotnikovi ulici v bližini nekaterih vladnih poslopij, bi bil še pred nekaj leti težko predstavljiv. Namreč da bo na shodu za znanost na ulice s transparenti prišlo toliko znanstvenikov; od mladih raziskovalcev do direktorjev raziskovalnih institucij – iz Kopra, kjer je bila januarja letos organizirana edina dosedanja regionalna tribuna shoda za znanost, je raziskovalce pripeljal poseben avtobus. V preteklosti je za znanost namreč veljalo, da zlepa ne pride iz svojega slonokoščenega stolpa v javnost, kaj šele protestirat na ulico. V dveh letih so se raziskovalci očitno marsičesa naučili.

Predvsem tega, da se ne morejo zanašati na to, da bo njihove interese v javnosti zastopal kdo drug kot oni sami. Vendar, kot so odkrito priznali udeleženci včerajšnje razprave, bi se morali raziskovalci najprej znebiti posledic neprijaznih razmer. Kajti dosedanje prevladujoče strastne raziskovalce, ki ne poznajo delovnega časa, menda vse bolj spodrivajo malodušneži, ki zagovarjajo izključno svoje interese. Glavni krivec naj bi bilo, poleg pomanjkanja denarja, metrično ocenjevanje znanstvene odličnosti, ki raziskovalce sili, da si na kakršenkoli že način zagotovijo dovolj člankov in citatov. Priprava projektov in doseganje pogojev zanje jemlje raziskovalcem dragocen čas, ki bi ga precej raje namenili raziskovanju.

V ugodnejših razmerah bi raziskovalci tudi lažje nastopali v javnosti, toda očitno se vse bolj zavedajo, da v vsakem primeru še vedno potrebujejo podporo dobrih komunikatorjev. Takšnih, ki bodo znanosti odvzeli nalepko suhoparnosti in jo znali posredovati vsakomur. Tudi politikom, ki se ne bodo mogli več skrivati za varljivo rastjo denarja za znanost, ki pa še zdaleč ne dosega političnih obljub in tudi ne proračunskih deležev, ki jih je naša znanost pred leti že imela.

Raziskovalci si še vedno najbolj želijo pogojev za mirno raziskovalno delo. Le da zdaj vedo, da morajo za to od časa do časa vzbuditi širšo pozornost. Najtežje jim je, pravijo, doseči politični vrh. Pošiljanje pisem v vladno palačo se je v minulih letih že večkrat izkazalo za neuspešno. Tudi vsa predvolilna soočenja znanstvenikov in strank so kmalu po volitvah izgubila zagon. Vedno je kakšno področje bolj nujno potrebovalo znatni dvig proračunskih sredstev in vedno je bil kak zakon bolj potreben prenove kot že 25 let stari raziskovalni zakon – nazadnje se je v prejšnji vladi prenova tega zakona zataknila prav ob obljubljenem odstotku BDP, ki ga vsebuje tudi sveže pripravljen osnutek zakona.

So naši znanstveniki včeraj dosegli namen, zaradi katerega so prekinili svoje pomembno delo? »Vas znanost stane preveč? Poskusite brez nje,« je pisalo na enem od včerajšnjih transparentov ...