Če ameriška centralna banka interventno, na nujno sklicani seji, zniža obrestne mere za pol odstotne točke – kot je to zaradi koronavirusa storila včeraj –, je to izredni dogodek, ki se zgodi morda enkrat v desetletju. S tem je Federal Reserve samo potrdila ocene, da je izbruh virusa največji šok za svetovno gospodarstvo po letu 2008 in padcu Lehman Brothers. To kažejo tudi zadnje napovedi OECD, da bodo posledice virusa odnesle velik del, po črnem scenariju kar polovico za letos predvidene svetovne gospodarske rasti.
Poleg Federal Reserve ukrepajo ali napovedujejo ukrepanje tudi druge glavne centralne banke. Pogrešamo pa odločnejše ravnanje evropske denarne oblasti. Evropska centralna banka, ki po kadrovskih spremembah na vrhu, odhodu Draghija in prihodu Lagardove, išče novo strategijo in modus operandi, nima veliko manevrskega prostora za nove protikrizne ukrepe, saj še starih ni v celoti odpravila. Nizke, že zdaj negativne obrestne mere ji ne omogočajo postopnega zniževanja obresti – luksuza, ki ga še imajo v Federal Reserve.
So pa sedanje razmere dodatna spodbuda, da ECB pretehta, ali je njen edini cilj, inflacija, ki je blizu, a pod dvema odstotkoma, še ustrezen v spremenjenem, globaliziranem svetu, soočenem z novimi izzivi. Ali pa je morda bolje, da si po zgledu ameriških kolegov postavi še drugi cilj – ustrezno stopnjo zaposlenosti in gospodarsko rast.
Seveda bi za ta strateški miselni zasuk v evrskem klubu potrebovali politični konsenz, ki ga ta čas ni na obzorju.
ECB ima na voljo še eno klasično orožje za spodbudo gospodarstvu – odkupovanje obveznic. To je nekakšno kvazifiskalno ukrepanje v razmerah, ko ima evroobmočje skupno valuto, nima pa skupnega proračuna in fiskalnih vzvodov za podporo evru.
Če bi se v Frankfurtu uskladili glede nakupa obveznic Evropske investicijske banke – in s tem podprli infrastrukturne in tehnološke projekte po državah –, bi to bil ustrezen keynesijanski ukrep za spodbudo opešani rasti. Žal pa bi šele srednjeročno prinesel blagodejne učinke.
Medtem pa izkušnje zadnje finančne krize kažejo, kako nujno je ustrezno in pravočasno ukrepanje, takoj, ko se gospodarski cikel strmo prelomi navzdol – kar se očitno dogaja prav zdaj. Pretrgane dobaviteljske verige, izpad proizvodnje in nižja prodaja pač čez čas vodijo v slaba posojila in poslabšanje bilanc podjetij in evropskih bank. Tudi zato so vse glasnejše zahteve, da bi morala ECB čim prej priti na dan tudi z natančno ciljanimi ukrepi za likvidnostno finančno pomoč srednjim in manjšim podjetjem. Tistim torej, ki bodo verjetno najbolj občutila posledice novega šoka za svetovno gospodarstvo. Tako bi morebitni požar začeli gasiti na začetku, ko je še razmeroma omejen in obvladljiv.
A tudi to seveda ne bo dovolj. Da Evropa letos tudi zaradi pandemije strahu ne bo zdrsnila v nizko rast ali celo recesijo, bodo nujni tudi gospodarski ukrepi na strani povpraševanja. Tu pa so na potezi zdaj precej neodločna evropska komisija in vlade posameznih držav. Tudi slovenska, ki te dni še nastaja.