Dolga pot do morja

Večina, ki vijuga za kako počitniško prikolico proti hrvaškemu morju skozi naselja od Postojne proti Jelšanam, se je opazno oddahnila, ko je na drugi strani meje zapeljala na avtocesto in tisto prikolico v trenutku pustila za seboj. Včasih so kolone skozi naselja tako goste, da domačini skoraj ne morejo na glavno cesto. Tovornjaki, ki so večji in težji kot včasih, se v več naseljih vozijo tudi po pločnikih, tako na tej cesti, kot na cesti med Kozino in Starodom. V Prestranku in Podgradu so že tik pred protestnimi zaporami cest. Štiri leta čakanja na odločitev pristojnih je kljub vsemu malo preveč.

Na očitke, da bi bila avtocesta zgolj v korist Hrvatov, pravijo, da to preprosto ni res. Avtocesta bi koristila vsem, tudi prebivalcem in gospodarstvu. Res pa niso navdušeni nad dodatno obremenitvijo bližnjega okolja, podobno kot v Braslovčah ne. Dovolj so spodobne navezave na industrijske cone in turistične znamenitosti, denimo vojaški muzej.

Mogoče bi avtocesta res poslabšala poslovanje manjših gostinskih lokalov, vendar, kdor se je upal do zdaj ustaviti v dobri gostilni in tvegati dolgo čakanje na novo vključitev v promet, bo tja zavil tudi z avtoceste. A Hrvati bodo svoj istrski ipsilon končali, še preden bomo pri nas pripravili državni prostorski načrt za avtocesto in se dogovorili za ustrezno traso. Podobno kot za avtocesto do Jelšan velja tudi za manjkajoči delček povezave na obali do Dragonje. Dobro je le to, da se zaradi predora Markovec ni treba več voziti po obalni cesti in poslušati vzdihov sopotnikov, da je tu že morje, pa morajo biti okna zaprta.

Obremenitev cest se je v desetletjih spremenila. Naj se ta pritisk preseli na avtocesto in železnice, občine pa naj uredijo kolesarske steze in območja za druženje.