Evangelij po Matteu

Surrealistična vladna kriza sredi avgustovskih počitnic se je z odstopom premiera Giuseppeja Conteja docela razprla, vlada v Rimu je padla. Predsednik republike Sergio Mattarella, arbiter italijanske politike v kriznem času, je včeraj že začel proceduro posvetovanj s političnimi strankami; najprej o tem, ali obstaja v parlamentu še katera druga večina. Potreben bo kak dan, teden, preden bo jasno, kako naprej. Toda gledamo krizo, ki je popoln odsev nesposobnega vodilnega razreda Italije, njene politične kulture, pri čemer je mogoče reči, da tako nemogoče politike, kakršna je Salvinijeva, Italija še ni imela. Povedano je bilo že večkrat v zadnjem času – situacija je težka, a ni resna, to je najbolj nora kriza, kar jih je.

V svojem govoru, najpomembnejšem, kar jih je kdaj imel, je dosedanji premier Conte povedal vse to. Advokat in profesor prava na začasnem delu v politiki se je na nastopu v senatu znašel v dvojni vlogi: po eni strani je zagovarjal vlado, na čelu katere je bil 445 dni; po drugi strani je ostro, ostreje, kot je bilo pričakovati, napadel svojega ministra in podpredsednika vlade Mattea Salvinija, ki je vseh skoraj petnajst mesecev deloval kot premier v senci. Morda je bilo neke vrste maščevanje, vendar taktno, skoraj strogo očetovsko, profesorsko, kot je zapisal kolumnist Corriere. Odhajajoči ministrski predsednik, ki mu je bila od vsega začetka vlade Gibanja 5 zvezd in Lige namenjena vloga lutke, se je poslovil z dvignjeno glavo.

»Dragi Matteo,« se je Conte neposredno obrnil na ministra, ki je sedel tik ob njem in mu položil roko na ramo. »S krizo si zahteval polna pooblastila zase, pri čemer si iskal pomoč pri volivcih, na ulici. Ti tvoji koncepti me skrbijo,« je pripomnil avvocato. »Institucionalna vprašanja se ne urejajo na ulici, temveč v parlamentu.« Citiral je Federica di Svevio, cesarja Svetega rimskega cesarstva: »Ne potrebujemo ljudi s polno močjo, ampak le s polno odgovornostjo«.

Salvini, kot da ga javno ponižanje dolgočasi, je v rokah držal rožni venec, ko mu je Conte oponesel, da je na političnih shodih izrabljal religiozne simbole, je poljubil križec. Voditelj Lige je rekel, da ne obžaluje nič, a v dramatičnem preobratu minuli teden v senatu je bil prisiljen v mučen korak nazaj. Njegova napaka je bila strateška: medijsko prezenco in popularnost je zamenjal za realno moč, ki jo ima v parlamentu. Salvinijev harakiri, je včeraj komentirala rimska Repubblica.

Predsednik republike Mattarella, že pred poldrugim letom je menedžeriral povolilno krizo, je povedal, da želi »močno vlado« ali volitve. Toda italijanski rebus je videti malone nerešljiv: težko bo oblikovati vlado diskontinuitete, koalicijo G5Z in Demokratov, glede na sovražnost med Luigijem Di Maiom in Matteom Renzijem, slednji še vedno obvladuje velik del stranke. Toda če nasprotniki Salvinija ostanejo ob strani, tvegajo, piše Massimo Franco v Corriere, da postanejo impotentni, neprostovoljni zavezniki salvinijevskega projekta takojšnjih volitev.