Glas ljudstva

Prihodnost brexita je bolj negotova kot kadarkoli prej. Pa ne zaradi nerešenih vprašanj med britansko vlado in EU, ampak zaradi razklanosti britanske politike. Tudi če bo premierka Theresa May popustila glede meje med Severno Irsko in Republiko Irsko, sporazum, v katerega bo privolila v Bruslju, v britanskem parlamentu najverjetneje ne bo potrjen. Nasprotovali mu bodo tako skrajni brexitovci kot proevropski poslanci. Sledile bodo nove parlamentarne volitve, morda ponovitev referenduma, vse to pa ob hitro bližajočem se datumu izstopa, 29. marcu 2019. Kampanja za ponovno glasovanje o izstopu iz Evropske unije, ki bi tokrat ponujal jasno izbiro med izpogajanim sporazumom in statusom quo, je na vrhuncu. Pred dobrim tednom dni se je na londonskih ulicah zbrala ogromna množica protestnikov in zahtevala drugi referendum. Toda, ali je ponovno merjenje ljudske volje res najboljši izhod iz zagate?

Zgodovinsko gledano so referendumi za Britance novost. A ne gre zgolj za to, da po njih posegajo zelo redko – do danes so bili izvedeni le trije na ravni celotne kraljevine (v letih 1975, 2011 in 2016) –, in jim torej manjka prakse. Te pravzaprav manjka vsem, razen Švicarjem, ki glasujejo tudi po štirikrat na leto in o več zakonih hkrati. Spomnim se, kako zavzeto je moj nekdanji švicarski sostanovalec študiral referendumsko gradivo (zakone in vladne brošure) pred slehernim glasovanjem. V Švici, kjer elementi neposredne demokracije ves čas oblikujejo zakonodajo in politično prakso, si je težko predstavljati, da bi se referendum o članstvu v mednarodnih povezavah izrodil v protestno glasovanje zoper establišment, tako kot se je zgodilo na Otoku. Torej, pomembnejša od britanske »neizkušenosti« je politična kultura, ki referendum tradicionalno razume kot »tuj« in v temelju »nebritanski« način reševanja skupnih vprašanj.



V večini evropskih (predstavniških) demokracij je referendum še vedno ključno orodje nadzora izvoljenih predstavnikov ljudstva, čeprav se mu, če je le mogoče, radi izognemo. Pri nas se argumenti zoper referendume večinoma vrtijo okoli denarja in majhne udeležbe, ugovori v Veliki Britaniji pa so precej bolj ideološki. Instrument neposredne demokracije, uvožen v britansko politiko s celine, za Otočane vse preveč diši po praznem populizmu. Margaret Thatcher je nekoč menda opisala referendum kot »sredstvo diktatorjev in demagogov«. Sklicevala se je na laburista Clementa Attleeja, ta pa je imel v mislih kopico preverjanj ljudske volje, ki sta jih v letih pred vojno izvedla Mussolini in Hitler. Referendum je torej bil, vsaj do pred kratkim, razumljen kot pomanjkljivo, celo oporečno politično sredstvo, ki ne pripomore bistveno k demokratizaciji družbe in transparentnosti delovanja vladajočih elit. Izjema so seveda referendumi, ki obravnavajo nacionalna vprašanja znotraj kraljevine – pri teh se ne gre izgovarjati na demagogijo.

Ker ima torej v britanskem prostoru referendum pravo legitimnost šele kot odločitev o plebiscitarnem vprašanju, ni presenetljivo, da so brexitovci referendum o članstvu v EU, sicer zelo kompleksno vprašanje, namenoma poenostavili v problem suverenosti. Britanska vlada je v prvi beli knjigi o brexitu, objavljeni februarja 2017, paradoksnost takšnega sentimenta ubesedila takole: »Čeprav je parlament ostal suveren ves čas našega članstva v EU, se vedno ni zdelo tako.« Pravo vprašanje torej ni, ali je Velika Britanija kot članica EU ostala suverena država ali ne – odgovor je jasen –, ampak zakaj se je nekaterim zdelo, da ni. Pri tem je vlada namenoma pozabila dodati, da je Westminstru vselej ustrezalo podpihovati povsod (ne samo na Otoku) razširjeno gostilniško kvanto, da nam kar naprej ukazuje Bruselj in da kot člani EU nismo gospodarji lastne usode.

Za humorno ponazoritev tega pretanjenega izmikanja odgovornosti, ki ima v britanski politiki dolgo zgodovino, priporočam v ogled britansko satirično nanizanko Da, gospod minister, še posebno zadnjo epizodo Strankarske igrice (1984), v kateri ministru Hackerju javno nasprotovanje sicer razumnim evropskim uredbam prikladno pomaga do premierskega položaja. Desetletja izgovorov in valjenja krivde na »bruseljske birokrate« so pustila svoj pečat. Nič čudnega, da je bilo v referendumski kampanji leta 2016 Davidu Cameronu in Jeremyju Corbynu tako nerodno, ko sta morala javno zagovarjati Evropsko unijo.



Da povod za brexit tiči v referendumu, ki je ostal orožje populistov – intuicija starosti britanske politike iz preteklega stoletja je bila torej na mestu –, je posebna ironija zgodovine. A kljub temu bi bilo zmotno razumeti britansko čaščenje ljudske volje kot zdrs v populizem ali obračanje hrbta lastni politični tradiciji. Glavnina vladajočega razreda namreč še vedno vidi referendume kot slabo navado, za tistega izpred dveh let pa si skrivaj želi, da se nikoli ne bi zgodil. A kljub tradiciji in dejstvu, da je bilo glasovanje leta 2016 posledica konservativnih »strankarskih igric«, kampanja pa polna laži in ustrahovanja, nikomur ne pade na pamet, da bi v parlamentu zamižali na eno oko in referendumski rezultat preprosto »preinterpretirali« sebi v prid. V tej načelnosti je vredno prepoznati modrost britanske politike.

Dolgo časa sem menil, da bo ponovni referendum družbeno polarizacijo le še zaostril. Populisti bodo namreč »elite«, ki dvomijo o svetosti ljudske volje, z veseljem še naprej obtoževali cinizma. Danes menim, da politični in družbeni razdor, ki ga je sprožilo prvo glasovanje, lahko zaceli le ponovni glas ljudstva. Tokrat o realnih predlogih, brez praznih obljub. Pa ne zato, ker naj bi bila ljudska volja sveta, ampak ker se bo politika le tako lahko izvila njeni tiraniji. Če britanski parlament Mayevi izglasuje nezaupnico, bo zima na Otoku, kljub zgodnjemu mrazu, zelo vroča.
-----------
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.