Gradimo aleje obilja, lakote pa je vse več

Pozno zvečer je ena od mestnih tržnic v Ljubljani sprehajališče duhov. Pod praznimi stojnicami v tišini silhueti dekleta in moškega. Starejša gospa prečka prehod za pešce, s sklenjenimi rokami na hrbtu premotri ponudbo hrane z lokalnih kmetij v avtomatih in se počasi približa dvojcu pod stojnicami. Prikapljajo še drugi, ta večer sedem.

Kmalu zatem pride Anita. Srčno objame starejšo gospo. »Kako gospa moja?« »Pa dobro,« ji ta odvrne z nasmeškom. Anita je po preboleni hudi bolezni mlada upokojenka, ki je smisel in srečo našla kot prostovoljka v humanitarnem društvu Hrana za življenje. Zadnjega pol leta vsak večer usklajuje razdeljevanje presežkov hrane iz novega nakupovalnega središča Aleja. Društvo ima z glavnim trgovcem v Aleji sklenjeno pogodbo o prevzemu ostankov sveže neprodane hrane. Plemenita gesta trgovca, vendar je z gradnjo in načrtovanjem novih nakupovalnih centrov, medtem ko si vse več ljudi nakupa hrane ne more privoščiti, ampak morajo zanjo prositi, nekaj hudo narobe.

Malo pred deseto prostovoljca društva pripeljeta hrano. Prtljažnik manjšega dostavnega avtomobila je poln. Slab dan za trgovino, dober za humanitarce. Prostovoljka pakirana živila podaja posameznikom, ki jih spoštljivo sprejemajo. Neko dekle ne more počakati do doma, z apetitom poje rogljiček in potem še palačinko. Česar moški in ženske ne spravijo v vrečke in nahrbtnike, Anita dostavi tistim, ki po hrano ne morejo priti. Sladkarije imajo vsi najraje, se nasmeji. Sladkega življenja nimajo.

Če kdo ne verjame, da so ljudje v Sloveniji pri najosnovnejšem viru odvisni od dobrote drugih, naj se za en dan pridruži prostovoljcem društva Hrana za življenje. Če misli, da so prejemniki hrane družbeni paraziti, naj prisluhne njihovim zgodbam. En sam spodrsljaj, nesreča, krivica, duševna motnja ali bolezen je dovolj, da se lahko kdorkoli od nas znajde na njihovem mestu. In če kdo ne verjame, koliko hrane vsak dan ostane in bi še popolnoma dobra odšla v smeti, če je ne bi razdelili med pomoči potrebne, prav tako.

Trgovina še zdaleč ne pridela največjih količin ostankov hrane. V Sloveniji »le« deset odstotkov. Najbolj potratno s hrano ravnamo v gospodinjstvih, v katerih nastane več kot polovica vse zavržene hrane. Med epidemijo koronavirusa smo hrano začeli bolj ceniti, je pokazala mednarodna raziskava Food-Covid-19. Živila smo pogosteje kupovali pri lokalnih dobaviteljih, več kuhali in zavrgli manj hrane.

A po drugi strani je bilo med epidemijo verjetno zavržene še več hrane kot običajno. Pri nas je bilo uničenih na desetine ton solate, ki je kmetje niso mogli prodati, vinogradniki so zaradi presežkov trgali zeleno grozdje in vino destilirali v alkohol, za kar so celo dobili subvencije. Drugod po svetu je bilo zaradi motenj na živilskih trgih in trgih delovne sile zavrženih na milijone litrov mleka, zaklanih na milijone piščancev, krav in prašičev, ki niso dosegli prehranske verige, sadje in zelenjava pa sta zaradi pomanjkanja sezonskih delavcev zgnila v nasadih in na njivah. Po zadnjih ocenah Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo se, še preden doseže potrošnika, izgubi za 340 milijard evrov hrane na leto. To je enako polovici zneska, namenjenega okrevanju evropskega gospodarstva. Število lačnih pa se že od leta 2015 počasi povečuje in je lani znašalo skoraj 690 milijonov ali 8,9 odstotka prebivalstva.

Cilj za polovico zmanjšati količino odpadne hrane do leta 2030 bo težko doseči, še težje bo do takrat odpraviti lakoto. Globalni prehranski sistem je povsem iztirjen. A rešitve za utirjenje so bolj ali manj jasne, včasih tudi tako preproste, kot je omogočiti večjo prožnost kmetom, da pridelke preusmerijo iz gostinskega sektorja (če se v tem pojavijo težave) v trgovskega, ali pa zagotoviti primerna skladišča za živila. Le dovolj politične volje je treba imeti. Šteje pa tudi vsako individualno dejanje.