Tiskane izdaje
In skoraj pol stoletja je res kazalo, da se je človeštvo v sanjah o Luni predalo. Kot da je bilo dovolj, da smo zgoraj pustili nekaj prozaičnih stvari ter odnesli spomine in pest kamenja. Čemu v površje Lune vtisniti nove stopinje, ko pa so stare še vedno takšne, kakršne bile pred pol stoletja?
Čemu pošiljati ljudi v vesolje? Petdeset let pozneje je vprašanje še vedno enako aktualno. Dandanes, ko je prestiž biti prvi zbledel in ko lahko delo namesto nas opravljajo roboti, je odgovor nanj še težji, še bolj izmuzljiv, še težje opravičljiv.
Lahko bi šli, a nam ni treba. Teleskopi in znanstvene teorije dosežejo vse kotičke vesolja in bodo kmalu razvozlali njegove najbolj skrite uganke. Pesek, rudnine in morda nekoč tudi organizme nam bodo z drugih svetov prinašali roboti, nekoč morda celo biološko generirani.
Pol stoletja je minilo, človeške stopinje so še vedno tam v sivem prahu, prav takšne, kot so jih vtisnili astronavti. FOTO: Nasa/Reuters
A kot je v pogovoru ob obletnici pristanka za četrtkovo Delo povedal astronavt slovenskega rodu Ronald Šega: Raziskovanje imamo v genih. Človek bo nove stvari in nove svetove vedno želel videti na lastne oči, začutiti s svojimi čuti.
Po pol stoletja imajo živ spomin na pristanek le še generacije, ki odhajajo. Zato se spet budi želja, da ponovimo in nadgradimo dosežek, ki je zaznamoval stoletje. Tedanji generaciji je uspelo v samo osmih letih. To zmore človeštvo, ko se za nekaj odloči. Ni vrag, da ne bi zmogli v osmih letih pristati na Marsu. Ali še bolje: na sprejemljivo temperaturo ohladiti lastnega planeta.
Tam zgoraj namreč ne bomo pobegnili pred stvarmi, ki nas preganjajo na domačem planetu. To je vedel tudi Anton Trstenjak, ko je pred 50 leti v Delu zapisal: »Z zanesljivostjo vesoljske tehnike se mora vzporedno dvigati tudi zanesljivost človeške etike, s preciznostjo misli in naprav tudi preciznost vesti in nravnosti.«
