Ta teden se svet spominja velikega skoka človeštva, ko sta Neil Armstrong in Buzz Aldrin kot prva človeka (od le 12!) stopila na Luno. Prav zato so za besedo tedna izbrali besedo luna.
Nebesno telo, ki ga tako radi krivimo za vse nezgode, je v naših geografskih širinah kar samo poskrbelo za najlepši uvod v praznični teden. Šestnajstega julija, ko je leta 1969 poletela najmočnejša raketa saturn V, se je polna luna delno skrila v Zemljino senco. Luna je bila navdih za nenavadne mite in legende, zgodbe in pesmi, ob začetku vesoljske dobe pa je postala prestižni politični cilj, na katerem sta si takratni velesili ZDA in Sovjetska zveza želeli zapičiti zastavo.
Zgodovina je znana, čeprav še vedno ogromno ljudi verjame, da je vse ena navadna laž. Apollo 11 se je 20. julija dotaknil površja Lune, čez nekaj ur je po lestvi stopal Neil Armstrong in izrekel enega najbolj znanih stavkov na svetu.
Majhni koraki 400.000 ljudi za velik skok človeštva
Začela se je nova doba štetja zgodovine
V istih dneh na Luno nežno skušala pristati tudi sovjetska sonda Luna 15, ki bi morala, tako kot sta astronavta, pograbiti nekaj kamenja in ga odnesti na Zemljo. Sonda je strmoglavila. V prsti in kamenju se skrivaju nekatere zanimive sestavine, ki bi jih človek prav rad izkoriščal. Je to možno?
Kdo pa pravzaprav so bili člani posadke Apollo 11? Neil Armstrong se je po pristanku umaknil v akademske vode, Buzz Aldrin se je boril z demoni alkoholizma in depresije, Michael Collins pa je bil vseskozi najraje »pozabljen«.
Okoli 600 milijonov ljudi je na televizijskih zaslonih po vsem svetu je spremljalo največji podvig v človeški zgodovini, med njimi je bilo tudi na tisoče Slovencev, ki so se gnetli pred lastnimi ali sosedovimi televizorji. Ali pa so poslušali prenos na radiu.
Še vedno na radijskih valovih ali pa na youtubu radi prisluhnemo pesmim, ki v naslovu nosijo Luna. Denimo Man on the Moon ali pa Fly me to the Moon.
Kako pa se je Luna znašla na filmu?
Znanstvenofantastični filmi so pred leti napovedovali, da bomo v teh časih že gradili napredne vesoljske postaje in naseljevali druge planete. Puščavski in sila negostoljuben je naš rdeči sosed, ki je naslednja stopnička vesoljskega osvajanja. Roboti so ga dodobra že raziskali in ugotovili, da je bil nekoč zelo podoben naši modri frnikoli in nekateri želijo, da bi spet postal tak, čeprav je to (skoraj zagotovo) nemogoče.
Vsekakor bo človek stopil na Mars, ker je raziskovanje zapisano v naših genih, je v intervjuju povedal upokojeni astronavt slovenskega rodu Ronald Šega. Je pa raziskovanje Osončja z robotskimi sondami mnogo cenejše in preprostejše, saj smo ljudje precej neugoden tovor, je zapisal profesor Tomaž Zwitter.
Kdaj bo torej človek na Marsu?
In ali smo že povsem pozabili na reševanje Zemlje?