Jugoslavija desetletja pred Argentino

Argentinski parlament ni izglasoval legalizacije abortusa v teh dneh, avgusta leta 2018. To je skoraj sedem desetletij po tem, ko so ženske v Jugoslaviji dobile pravico, da o tem odločajo same. V Jugoslaviji je od leta 1952 pravico do splava urejal zakon, leta 1974 pa je postala ena od prvih držav, ki so pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok zapisale v ustavo. Po razpadu Jugoslavije bistvo nekdanjega zakona še vedno velja v večini novonastalih držav, tudi v Sloveniji.

Po večmesečni razpravi v Argentini, ki je razdelila tamkajšnjo družbo, ostaja splav, tako kot v večini latinskoameriških držav, legalen samo, če je bila ženska posiljena ali če nosečnost in porod ogrožata njeno zdravje. Tako bodo ženske v Argentini še naprej prepuščene tistim, ki opravljajo nevarne in drage splave v ilegali. Na leto ilegalno splavi 350.000 Argentink, pravijo uradni podatki, mednarodne vladne organizacije pa ocenjujejo, da je število zelo verjetno večje, okoli 500.000. Med revnimi in deprivilegiranimi ženskami so ilegalni splavi eden glavnih vzrokov smrti med nosečnostjo.

Argentinska družba je tradicionalna, v njej ima močan vpliv Cerkev, ki se je v razpravi o splavu zelo angažirala. Na koncu so pri glasovanju v zgornjem domu – spodnji dom je zakon o pravici do splava izglasoval – zmagala verska in svetovnonazorska prepričanja na račun zdravstvene varnosti žensk in pravice, da o sebi odločajo same. Stališče Katoliške cerkve je, da se življenje začne s spočetjem ter da ga je treba spoštovati in ščititi od začetka do naravne smrti.

Papež Frančišek se ni neposredno vpletal v sprejemanje zakona v rodni Argentini, je pa javno govoril o splavu le nekaj dni, preden je predlog zakona prišel pred senatorje. Frančišek je abortus otrok z mentalnimi ali telesnimi okvarami primerjal z nacistično evgeniko. Je pa maja, ko se je debata začela, v pismu nagovoril Argentince, naj »prispevajo k obrambi življenja«. V mesecih, ko je trajala razprava, je bilo na ulicah več protestnih shodov v podporo uzakonitvi pravice do splava, po podatkih organizacije Amnesty International je več kot 60 odstotkov prebivalcev Argentine za legalizacijo splava, toda senat ni, kakor ga je pozval predstavnik vladajoče stranke Luis Niadenoff, glasoval o realnosti, ampak o moralnih konceptih.

To pot ni bilo prvič, da je poskus legalizacije splava propadel. Teh poskusov je bilo v času vlade Kirchnerja šest, toda nikoli doslej ni kazalo tako dobro. Verjetno bo trajalo precej časa, več let, da bo zakon o legalizaciji abortusa znova prišel v oba doma parlamenta. Argentina bi se lahko odločila tudi za drugačno pot. Lahko bi se zgledovala po Irski, ki je o tem vprašanju razpisala referendum, na katerem se je maja letos večina odločila za legalizacijo splava. Toda oblast odločno nasprotuje referendumu.

Tudi irska družba velja za konservativno in katoliško, toda izid referenduma je pokazal, da so to bolj predstave kot resničnost, da je postala sekularna in liberalna. Na velik preobrat in liberalizacijo razpoloženja je precej vplivala vrsta škandalov, povezanih z večdesetletnim zlorabljanjem otrok v katoliških ustanovah, ki so v temeljih zamajali Katoliško cerkev na Irskem. Medtem ko je v osemdesetih letih vsaj 80 odstotkov Ircev enkrat na teden hodilo k maši, je zdaj ta številka padla na 20 do 30 odstotkov. Cerkev je torej izgubila verodostojnost predvsem zaradi duhovnikov pedofilov.

Med letoma 2000 in 2017 so v 33 državah, med njimi v Nepalu, Nigeriji in Etiopiji, ublažili zakone o splavu, po drugi strani pa so nekatere države z liberalnimi zakoni dodale omejitve, ki otežujejo dostopnost splava, med njimi ZDA, Rusija, Madžarska, Latvija. Dve petini žensk še vedno živi v državah, v katerih je splav prepovedan ali zelo težko dostopen.

V večini evropskih držav je splav dovoljen v prvem trimesečju nosečnosti, zatem pa samo spričo posebnih okoliščin. Pravica do splava v večjem delu Evrope pa ni odvisna samo od zakonov, ampak tudi od prevladujočih družbenih prepričanj, ki vplivajo na tolmačenje zakonov. Tako kljub podobnim zakonom v nekaterih državah ženske lažje uveljavljajo pravico do splava kot v drugih, tudi zato, ker ga zdravniki nočejo opravljati, pri čemer se sklicujejo na svoja moralna in verska prepričanja. Omejen dostop do abortusa je prav tako pogost v državah, kjer je katolištvo močno, recimo v Italiji.

Italija je država, kjer večje število zdravnikov zavrača opravljanje splava. Leta 1978 so sprejeli zakon o njegovi legalizaciji, toda isti zakon zdravnikom omogoča, da zavrnejo opravljanje abortusa. Tako kar 70 odstotkov italijanskih zdravnikov zavrača splave.

Niso pa vse nekdanje socialistične države danes naklonjene splavu. Med temi izstopa Poljska, saj je ena redkih držav, ki so zelo omejile dostopnost splava po desetletjih absolutne pravice do njega.

Ko je govor o splavu, ne gre samo za pravico do izbire in pravico do avtonomije ženskega telesa. Splav je pomemben sestavni del reproduktivnega zdravja. In kakor kažejo primeri v več državah, ta pravica ni omogočena enkrat za vselej.