Ženske se odločijo za splav ne glede na prepovedi

Ob referendumu na Irskem: Najbolj liberalni zakoni o abortusu so v Evropi in Severni Ameriki, najbolj restriktivni pa v Oceaniji, Afriki, Latinski Ameriki in na Karibih.

Objavljeno
27. maj 2018 07.27
Posodobljeno
27. maj 2018 10.53
Irska, kjer se več kot 90 odstotkov prebivalstva opredeljuje za katoličane, ima enega najbolj omejujočih zakonov o abortusu na svetu. FOTO: Clodagh Kilcoyne/Reuters
Amy Dunne je za 17. rojstni dan izvedela, da ima plod, ki ga štiri mesece nosi v trebuhu, anencefalijo, kar pomeni, da se možgani in polovica lobanje niso in ne bodo razvili in da bo otrok umrl nekaj ur po rojstvu. Nosečnica bi rada splavila, a ne more, ker je na Irskem prekinitev nosečnosti prepovedana, razen v primeru, ko je ogroženo njeno življenje.

Socialna in zdravstvena služba, ki je imela skrbništvo nad njo, je preprečila, da bi nosečnica legalno odpotovala v Veliko Britanijo, kjer je od šestdesetih let prekinitev nosečnosti dovoljena. Fant mladoletnice in oče nerojenega otroka je zaradi polnoletnosti prevzel primer nase in od sodišča zahteval, naj preuči odločitev socialne in zdravstvene službe. Okrožno sodišče je prepovedalo dekletu potovanje v Veliko Britanijo zaradi kršitve ustavnega zakona, ki ščiti pravico do življenja fetusa.

Irska ustava je jasna – vsak ima pravico do življenja in to, koliko časa bo otrok živel, ni relevantno za primer, je menilo sodišče. Toda višje sodišče je po dveh tednih drame odločilo, da mladoletnica lahko odpotuje v Veliko Britanijo, ker je protizakonito prepovedovati pravico do potovanja.


 

Vpliv katoliške cerkve


Irska, kjer se več kot 90 odstotkov prebivalstva opredeljuje za katoličane, ima enega najbolj omejujočih zakonov o abortusu na svetu. Ta je dovoljen samo, ko je ogroženo življenje nosečnice, tudi če je nagnjena k samomoru. Možnost v slednjem primeru obstaja od leta 1993, ko je vrhovno sodišče dovolilo tedaj trinajstletni deklici, da splavi v Angliji – torej ne na Irskem –, potem ko jo je posilil sosed in se je hotela ubiti. Splav ni dovoljen niti v primerih posilstva, incesta ali usodne deformacije ploda.

Irci so včeraj na referendumu glasovali, ali so za legalizacijo abortusa, natančneje, za odpravo 8. amandmaja ustave, ki govori o enaki pravici do življenja mame in nerojenega otroka, kar pomeni prepoved prekinitve nosečnosti. Ta amandma obstaja od leta 1983, kampanja za njegovo ukinitev pa se je v zadnjih letih stopnjevala, zlasti po smrti 31-letne indijske ­zobozdravnice Savite Halappanavar leta 2012, ki ji v 17. tednu nosečnosti zdravniki kljub bolečemu že potekajočemu splavu in zatem sepsi niso hoteli odstraniti ploda, dokler otrokovo srce ni prenehalo biti. Za žensko je bilo to prepozno. Zaradi te smrti so bili ostri ulični protesti in od takrat je v državi mogoče prekiniti nosečnost, kadar je ogroženo življenje nosečnice. Kazen za nelegalni splav je do štirinajst let zapora.
 

Pomemben vsak glas


Na referendumu je bil pomemben vsak glas, zato so se irski izseljenci z vseh koncev sveta v velikem številu zgrnili v domovino, opazno je narasla tudi registracija volivcev, predvsem mladih. Do zdaj zaradi nobenega referenduma ni prišlo toliko izseljencev. Angleške univerze Cambridge, Oxford in druge so študentom celo financirale pot v domovino. Vsi ti volivci so bili glas za legalizacijo splava, kajti javnomnenjske ankete so napovedovale tesen izid.

Največji stranki v državi, republikanska opozicijska Fianna Fáil in vladajoča zmerno desna Fine Gael, sta prižgali zeleno luč svojim članom, naj glasujejo, kakor želijo, medtem ko so bili laburisti in leva stranka Sinn Féin za. Vodji najmočnejših strank, Micheál Martin in premier Leo Varadkar, sta izjavila, da sta za legalizacijo splava, potem ko je januarja glavni politični dnevnik The Irish Times objavil rezultate merjenja javnega mnenja, ki so pokazali, da 56 odstotkov Ircev zahteva odpravo ustavne prepovedi abortusa. Samo 29 odstotkov vprašanih je nasprotovalo odpravi prepovedi. Ti podatki so več kot povedni, da se ena najbolj konservativnih in katoliških držav v Evropi sekularizira.

Na liberalizacijo razpoloženja deloma vpliva življenje samo po sebi, precej pa tudi vrsta razkritih pedofilskih škandalov v katoliški cerkvi na Irskem, ki so oddaljili ljudi od nje. Grozote so se dogajale tudi v cerkvenih ustanovah, kjer naj bi skrbeli za otroke. Leta 2014 so v septični jami doma za neporočene ženske in njihove otroke v Tuamu našli ostanke skoraj 800 otrok. To so bili otroci žensk, ki so storile najhujši greh – zanosile so, ne da bi bile poročene. Leta 2009 pa je bil objavljen tako imenovani dosje Ryan o sistematičnem spolnem, telesnem in čustvenem zlorabljanju otrok v cerkvenih ustanovah.
 

Politični obrat


Leo Varadkar, ki je lani pri 38 letih postal najmlajši premier v zgodovini Irske in se leta 2015 kot deklarirani homoseksualec zavzel za legalizacijo istospolnih porok, seveda tudi politično kalkulira. Zaveda se, da je Irska še daleč od liberalne družbe, zato pravi, da sam še vedno »verjame v pravico do življenja ter je zagovornik pro-life stališča in ne pro-choice, ker je slednje mogoče napačno razumeti«. Meni pa, da »obstajajo okoliščine, v katerih nosečnosti ni mogoče nadaljevati«.

Njegov največji politični tekmec Micheál Martin je naredil še večji politični obrat, saj se je leta boril proti zahtevam za legalizacijo splava, zdaj pa jo zagovarja, o čemer, pravi, so ga »prepričale medicinske in pravne razlage ter osebne izkušnje žrtev tega zakona«.

Zaradi restriktivnega zakona več tisoč Irk na leto prekine nosečnost v Angliji. Splav prepoveduje tudi Severna Irska, čeprav spada pod Veliko Britanijo. Na Irskem je bilo do začetka devetdesetih let z zakonom prepovedano celo širjenje informacij o splavu. Ženske so edine informacije in številke angleških klinik, kjer opravljajo prekinitve nosečnosti, lahko dobile na grafitih v straniščih. Celo kondome so začeli sramežljivo prodajati šele v osemdesetih letih, in to poročenim parom s priporočilom zdravnika. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije zaradi nestrokovno opravljenega splava vsako leto umre približno 70.000 žensk.

image
Malta je edina evropska država, v kateri prekinitev nosečnosti ni dovoljena v nobenem primeru.

 

V Evropi večinoma legalen


Restriktiven zakon o abortusu ima še Poljska, imela ga je tudi Portugalska do leta 2007, ko so zaradi številnih smrtnih primerov, povzročenih z mazaško opravljenimi abortusi, z referendumom izglasovali zakon o njegovi legalizaciji do 10. tedna nosečnosti. Vendar so leta 2017 zakon deloma omejili z amandmajem, da mora ženska, ki se odloči za splav, tega sama plačati, udeležiti pa se mora tudi psihološkega svetovanja.

Abortus je, do določene mere, legalen v večjem delu Evrope. V praksi pa so razlike od države do države glede na stopnje omejitev, po katerih je dostopen. Malta je edina evropska država, v kateri prekinitev nosečnosti ni dovoljena v nobenem primeru, v Španiji pa so leta 2014 z množičnimi protesti preprečili poskus uvedbe prepovedi splava, a zakon leta 2015 kljub vsemu deloma spremenili. Pravico do izbire so omejili mladoletnicam, ki za to nimajo soglasja staršev.

Velika Britanija, Švedska, Finska, Italija, Luksemburg in Nizozemska so med najbolj liberalnimi državami, ki dopuščajo splav iz socialnih, ekonomskih ali družinskih razlogov. Večinoma je v teh državah legalen splav na zahtevo ženske v prvem trimesečju nosečnosti. Na Švedskem je splav dovoljen do 22. tedna nosečnosti z odobritvijo zdravnika, v Nemčiji, Franciji, Italiji... do 12. tedna. V Veliki Britaniji, z izjemo Severne Irske, lahko ženske zahtevajo splav do 24. tedna nosečnosti in ni časovne omejitve, če je ogroženo življenje nosečnice.

Države z najbolj liberalno zakonodajo imajo najnižjo stopnjo splavov, ker so ženske tudi bolje obveščene o kontracepciji. Če pogledamo širše, so najliberalnejši zakoni glede prekinitve nosečnosti v Evropi in Severni Ameriki, najbolj restriktivni pa na področju Oceanije, v Afriki, Latinski Ameriki in na Karibih. Poleg Malte imajo samo Čile, Vatikan, Dominikanska republika, Salvador in Nikaragva popolno prepoved abortusa oziroma raje pustijo žensko umreti, kot da bi ji dovolili prekiniti ­nosečnost.
 

V Sloveniji legalno od leta 1951


V Sloveniji je od januarja 1951 splav legalen z uredbo o postopku za dovoljeno odpravo ploda in je dosegljiv vsem ženskam v zakonsko določenih okvirih. V 55. členu ustave je zapisano, da je odločanje o rojstvu svojih otrok svobodno, država pa zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločijo za rojstvo svojih otrok. Ustavno pravico ureja zakon. Splav opravijo na zahtevo ženske do 10. tedna nosečnosti, pri višjih nosečnostih o tem odloča komisija na ginekološko-porodniških oddelkih v bolnišnicah. Po desetih tednih nosečnosti lahko opravijo splav le, ko zanj obstaja medicinsko (če nadaljevanje nosečnosti ogroža življenje oziroma zdravje ženske, gre za nepravilnosti ploda, nezdružljive z življenjem...) ali socialno utemeljen razlog. Komisijo sestavljajo socialni delavec, ginekolog in internist.

Za prekinitev nosečnosti ni starostne omejitve niti ni potrebno dovoljenje staršev (pri mladoletnicah), edini pogoj je, da je ženska razsodna. Med mladimi v Sloveniji ni veliko umetnih prekinitev nosečnosti. Največ jih je v starostni skupini med tridesetim in štiridesetim letom.

Zaradi nestrokovno opravljenega splava vsako leto umre okoli 70.000 žensk.
Prepoved števila splavov bistveno ne zmanjšuje in zaradi te se rodi več otrok z okvarami.
 

 

Črni trg in ugovor vesti


V državah, v katerih splav ni dovoljen, so ženske prisiljene odpotovati v tujino, kar je drago. Splavi v javnih bolnišnicah v večjem delu Evrope so precej cenejši kot v zasebnih klinikah in nelegalni.

Poljakinje na leto opravijo več deset tisoč splavov, od tega le dobrih 10 odstotkov v tujini, najpogosteje v Nemčiji. So pa v tej državi dostopni nelegalni splavi po ceni od 500 do 1000 evrov, čeprav zdravnikom grozi kazen do dveh let zapora. Abortus je legalno dovoljen le v zgodnji fazi nosečnosti v izjemnih primerih incesta, posilstva, tveganja za zdravje ženske in deformacije fetusa. Vse ženske, ki se zatečejo k nelegalnemu splavu, tvegajo zdravje ter življenje in tudi kazenski pregon, za legalno prekinitev nosečnosti v tujini pa vse nimajo denarja.

Ena od ovir, ki otežujejo dostopnost splava, kjer je ta legalen, je ugovor vesti zdravnikov, ki je slabo zakonsko reguliran, zaradi česar se neredko zdravniki, zaposleni v javnih bolnišnicah, sklicujejo na ugovor vesti, prav ti zdravniki pa opravljajo splave v zasebnih klinikah. Zaradi sklicevanja na ugovor vesti so številne ženske prikrajšane pri reproduktivnem zdravju, kot so kontracepcija, prenatalna testiranja... Podatki iz Hrvaške, Slovaške, Madžarske, Romunije, Poljske, Irske in Italije govorijo o naraščajočem sklicevanju na ugovor vesti.

Tudi v Sloveniji imajo ginekologi možnost ugovora vesti, a je po podatkih Zdravniške zbornice Slovenije takih v zadnjega četrt stoletja manj, kot je prstov na rokah. Splava ne odpravlja omejevanje ali onemogočanje pravice do tega, kajti ženske so se vedno odločale za splav in se vedno bodo, večinoma s težkim srcem in ko ne bodo imele druge rešitve. Ženske se bodo iz različnih razlogov odločile za prekinitev nosečnosti ne glede na zakone ter stališča političnih strank in cerkve o abortusu. Prepoved števila splavov bistveno ne zmanjšuje in zaradi te se rodi več otrok z okvarami. Prepoved spravlja žensko v še večjo stisko in spodbuja črni trg.

Med mladimi v Sloveniji ni veliko umetnih prekinitev nosečnosti. Največ jih je v starostni skupini 30–40 let.