Tiskane izdaje
Napad v Omaghu je bil na neki način zadnje dejanje enega izmed najhujših sektaških konfliktov druge polovice 20. stoletja. Eksplozija avtomobilske bombe, ki je 15. avgusta 1998 odjeknila na glavni ulici majhnega mesta v provinci Ulster, je ubila 29 civilistov iz Severne Irske, Irske, Anglije in Španije, med njimi tudi nosečnico. V napadu je bilo ranjenih približno 220 ljudi, kar ga je uvrstilo na vrh seznama najhujših grozodejstev na severnoirskih tleh med tri desetletja dolgim konfliktom.
Bombo so štiri mesece po podpisu velikonočnega sporazuma, s katerim je bilo uradno sklenjeno premirje med britansko vlado in irskimi republikanci, podtaknili pripadniki tako imenovane resnične Ire, odcepljene skupine Irske republikanske armade, ki za razliko od večine njenih pripadnikov niso hoteli odložiti orožja. Skupina se je pozneje javno opravičila za svoje dejanje ter se pridružila premirju, a za napad v Omaghu kazensko ni odgovarjal nihče. Na 20. obletnico napada so predstavniki irske vlade znova pozvali vse, ki bi imeli kakršnekoli informacije ali dokaze o ozadju napada, naj o tem obvestijo pristojne organe. Možnosti za odkritje odgovornih je vsako leto manj.
V ospredju ohranjanje miru
Namesto iskanja krivcev se zdi, da so svojci žrtev veliko bolj osredotočeni na ohranjanje miru. Michael Gallagher, čigar 29-letni sin je umrl v napadu, je po poročanju lokalnih medijev v imenu družin umrlih izkoristil obletnico za opozorilo na izzive, ki jih prinaša prihodnost življenju v sožitju. »Kot skupnost smo plačali najvišjo možno ceno. Ne smemo pozabiti, alternative uspehu ni. Pri tem moramo pokazati moč, pogum in biti pripravljeni voditi.«
Na slovesnosti ob obletnici napada, ki se je je v nedeljo v Omaghu udeležilo več sto ljudi, na začudenje in jezo nekaterih ni bilo najvišjih predstavnikov britanske in irske vlade. Tako London kot Dublin že mesece poskušata v okviru pogajanj o brexitu najti rešitev za irsko vprašanje. Meja med Irsko in Severno Irsko bo marca prihodnje leto edina kopenska meja med Združenim kraljestvom in EU. Kljub strahovom, da bi lahko brexit ogrozil napredek, dosežen od podpisa velikonočnega sporazuma, tako britanska kot irska stran vztrajata, da postavitev kontrolnih točk na meji ni rešitev. Zadnjo senco dvoma o tem je odstranil irski premier Leo Varadkar, ki je junija poudaril, da se njegova država ne pripravlja na takšen scenarij. »Verjamemo zagotovilom EU in Združenega kraljestva, da se to ne bo zgodilo.«
Politična kriza brez konca
Čeprav bodo posledice brexita za odnose med Združenim kraljestvom in Irsko občutne, sploh če pogajalci ne bodo dosegli dogovora o prihodnjih odnosih, strah o tem, da bi lahko britanski izstop neposredno prispeval h krhanju miru na irskem otoku, za zdaj ni videti upravičen. Kljub temu lahko deluje kot katalizator sedanjih političnih trenj.
Veliko večja nevarnost je spor med največjo unionistično in republikansko stranko, zaradi katerega Severna Irska od januarja lani nima delujoče vlade. Demokratični unionisti in Sinn Féin bi morali po velikonočnem sporazumu skupaj sestaviti vlado, a ta korak onemogočajo pretekle zamere in posledice škandala, povezanega z netransparentno porabo javnega denarja, zaradi česar je razpadla prejšnja vlada.
Trenutna politična kriza ni prva po letu 1998. Severna Irska je bila skoraj polovico prejšnjega desetletja brez delujoče vlade, pa je mir kljub temu zdržal. Politična negotovost ni dobra popotnica za prihodnost. Michael Gallagher je ob obletnici napada v Omaghu pozval stranke, naj čim prej najdejo izhod iz politične krize, in s tem zagotovijo regiji in prebivalcem boljšo prihodnost. »Brez sodelovanja ne bomo veliko dosegli,« je poudaril Gallagher, »toda skupaj lahko storimo zelo veliko.«
